Danes je en tak hladen dan. Če se vremenska postaja ne moti, naj bi bilo zunaj -7,5. Zimska idila, kot bi jo potrebovali decembra, se počasi plazi skozi osamljeno februarsko nedeljo.
Po odstranjevanju snega z dvorišča, polovica me še čaka, sem odšla še na sprehod čez sosednji hrib in gozd (hvala Nika in David, ker sta me vzela s seboj) in ko sem prišla nazaj domov, sem bila tako zmrznjena kot že dolgo ne. Sicer se že od zjutraj ne počutim najbolje, mraz pa me je do konca uničil. Kot še nikoli. Saj sem vendar ljubitelj zime in mraza... Mogoče se samo staram.
Sedaj pa posedam na kavču, zavita v odejo, pijem čaj, zijam v računalnik, ki se, tako se mi zdi, počasi poslavlja in bo za seboj pustil veliko praznino, če odide prehitro. In še vedno me zebe... In tako zelo mi godi malo jamranja in pritoževanja danes.
Ugotavljam, da je težko vedno biti pozitiven. In nasmejan. In v vsem videti dobro. Danes je moj dan za gledanje sivin tega sveta. Ko mi gredo popolnoma in čisto na živce pozitivni in nasmejani ljudje, čeprav vem, da bom verjetno že jutri zopet taka tudi sama. In jezijo me vesele melodije, danes bom poslušala tiste najbolj temne. In samo spala bi, čeprav mi je žal nedelje, ker bo že tako čisto prehitro minila.
Tolažim se z mislimi na teden, ki prihaja - krajši bo za en dan, mogoče se prikaže sonce, vsaj za nekaj trenutkov, in upam, da se bom vsaj nekoliko bolje počutila...
Verjetno bi pa morala samo počakati, da mine. Tale današnja sivina. In praznina, na katero sem se pripravljala že nekaj časa, pa je z vsakim dnem videti nekoliko hujša.
Ja, hladen dan je...
Pa še tole mi ne gre iz glave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar