Dolgo nič. In potem ene same neumnosti. Ne morem pisati zadnje čase... in ko mi ne da miru in me gnjavi, vseeno napišem, pa je popolnoma drugače kot je bilo v moji glavi. Verjetno bo kriva noč...
Na zahodu, tam kjer se sonce dotakne tanke linije konca sveta
in tam, kjer pada v morje osamljeno,
te bom čakala,
da se prelijeva skozi pore voljne kože
in da te vdahnem,
medtem, ko sidraš poželenje vame,
grizljaš živčne končiče in vznemirjaš celice,
ko se dajeva eden drugemu
in me ljubiš skozi popek v globine in nazaj.
Te bom čakala, da se skrijeva v moč noči,
dokler na vzhodu črta ne postane malo zlata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar