Pridejo takšna obdobja in z njimi trenutki, ko se ti zdi, da nihče ne ceni tega kar narediš, tega da se trudiš in ob nemogočih urah sediš v pisarni za računalnikom, z mislimi 100 odstotno pri delu, čeprav bi jih že zdavnaj najraje poslal nekam daleč... daleč stran. Pridejo tudi trenutki, ko bi najraje vse skupaj pustil in šel tudi sam nekam daleč stran. Od vsega in vseh.
Kar prinesejo dnevi za tako natrpanim obdobjem je pa navadno popolna otopelost in nezmožnost za kakšne resne podvige. In želja, da bi se vse, v kar si vlagal vso svojo energijo, obrestovalo.
Mene med takšnimi intenzivnimi delovnimi obdobji moti predvsem to, da mi manjka kreativnosti. Ne morem pisat, ker se izčrpam do onemoglosti. Velikokrat mi zmanjka časa za igranje s fotoaparatom, o raznih do-it-yourself projektih, ki visijo v zraku in čakajo priložnost, pa sploh ne bom izgubljala besed. Ker še vedno vztrajno čakajo.
Enega sem uspela izpolniti v soboto, ker me je že resno jezila blazina v omari in kos blaga v drugi. Čas je bil, da se srečata. Terapevtski učinek sedenja na terasi, s šivanko in nitjo v roki, je neverjeten. Moj mali projekt pa je skoraj uspel, saj sem v ključnem trenutku ugotovila, da mi gumbnice še vedno ne ležijo in zato pač prepovedujem pogled nanje. Sploh se pa glavo naslanja na tisto stran, kjer ni gumbov, kajne? :)
In v nedeljo sem uspela malo vaditi pletenje. Vzorce. Takšne in drugačne. Še vedno znam. Ne bolje kot sem. Veliko slabše pa tudi ne.
Kakorkoli, malo pa so se stvari vseeno premaknile na bolje. Na lažje, predvsem. Za sedaj.
Obdobje posttravmatskega stresa, kot s sposojenim izrazom pravim tem padcem energije, adrenalina in splošnega pogona, ter rahli prestrašenosti kaj bo sledilo, je tudi obdobje, ko se mi prične v glavi ponavadi dogajati marsikaj. Vse, za kar nisem imela časa, da bi premislila, predelala in se odločila, se zmeša v eno neskončno razmišljanje o vsem kaj je šlo kje narobe, česa ne bi smela in kaj bi morala... Ne glede na to, kako se mi zdi vse skupaj popolnoma brezveze in izguba časa, se kar ne morem odločiti, da bi prenehala s takšnimi miselnimi samomori. Kam od tu naprej? Česa vsega me je strah? Kako preprečiti stvari, na katere nimam vpliva? Kako preprečiti slabe stvari, ki bi se nekoč, nekje utegnile zgoditi komu, ki je na mojem seznamu najljubši ljudi? Ja, tako je. Zadeve, ki se še niso zgodile, ki niti ni nujno, da se bodo zgodile. Brezveze. Neučinkovito.
In za konec še tista večna in nadležna vprašanja - sem se rodila prepozno ali le prišla mimo prepozno? Kako mi je lahko namenjeno to obdobje, če se ne počutim tukaj in sedaj? Kako je lahko to moja zgodba, če se mi vedno znova zdi, da se nekdo igra z besedilom in prireja scenarij kakor se mu zazdi? Se kdaj končajo? Meni se zdi, da ko se ravno sprijaznim z dejstvom, da je to pač to - ustvarjaj in igraj s tem kar imaš in ne razmišljaj preveč - se še bolj počutim od nekje drugje. Kot da me nihče ne razume. Ne mene, ne moje ideje, da sigurno ne more biti kar tako, da smo samo postavljeni nekam in nimamo na nobeno stvar vpliva.
Eh, potrebujem odklop. Stran od vsega in vseh. Predvsem pa od lastnih misli in ubijanja z njimi. Z vsemi mojimi OCD obredi in takšnimi vprašanji je z mano nemogoče. In vsak dan je huje. Ker se mi zdi, da vsaj moje male rituale lahko nadzorujem in s tem posledično svoje življenje.
Zvenim noro?
Pomislite kaj vse vi čez dan opravite v slogu obredov, da bi nekaj preprečili. Daljši koraki, da ne bi stopili na črto tudi niso naključje. In v vseh nas je malo Melvina Udall-a, kajne? :)
Ja, končno je konec. :) Zdaj je pa čas za vrnitev nazaj v življenje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar