Vsak, ki potuje in raziskuje najde kje na svetu kotiček, kjer se počuti kot doma. Nekateri na bolj odročnih krajih, spet drugi na tistih najbolj obljudenih. Ker sem že pisala o Portugalski, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto in ker sem že lansko leto po dopustu napisala, da sem del sebe pustila na tistem malem delu zemlje sredi morja kjer sem bila, se ne bom ponavljala. Ampak mislim, da letos sem ostala tam. Mentalno. Ker se mi zdi, kot da sem domov samo prišla čakat, kdaj bom šla nazaj. In opravit vse tiste nadležne stvari, ki jih moram, samo zato, da lahko (finančno) preživim. Saj ne pravim, obožujem naš dom, moja dva (enega dvonožnega in enega štirinožnega) fanta, družino in naše skupne trenutke, ampak sicer se pa počutim tukaj kot tujec. Tujec navadam in običajem, ki jih prakticiram velikokrat zgolj zato, da ustrežem. Tujec splošno razširjenim prepričanjem in stanju duha. Ne, ne poveličujem se nad vse to, ampak enostavno večine svojih sodržavljanov ne razumem. In se zato velikokrat raje distanciram od raznih pogovorov, ker bi lahko samo izbruhnila. Ne razumem vsega tega hitenja, norenja in spravljanja ljudi v stanje stresa, samo zato, ker sam nisi sposoben nečesa narediti kot bi bilo potrebno. Ne razumem vse te nevoščljivosti in neodobravanja in spraševanj od kje komu denar za nekaj. Če bi se več brigali zase in delali na sebi in če bi bili bolj srečni s tem, kar imamo za zaprtimi vrati svojega doma, bi bili tudi kot narod bolj srečni. Verjemite, da dobro vem o čem govorim.
Malo sem zatavala... :) Ja, vrnila sva se. In jaz sem se vrnila srečna, zelo srečna. In trudim se, da te sreče še nekaj časa ne bo uničilo dejstvo, da sem nazaj v tistih razmajanih tirnicah, ki jih zmorem že miže. Chantal nam je prizanesla in čudovita pokrajina St. Lucie je ostala nepoškodovana in nedotaknjena in naslednje jutro je bilo, kot da nevihta sploh ne bi bila niti blizu. Čudovitega Barbadosa in njegovih neverjetnih, nasmejanih ljudi pa ni v enem letu nič spremenilo. In to me je neizmerno osrečilo.
Na splošno je bil dvotedenski pobeg od vsakdanjika letos osrečujoč kolikor je le lahko bil in hvaležna sem, da sem to delila s človekom, ki mi potrpežljivo in ustrežljivo in tako zelo nesebično stoji ob strani že kar nekaj let.
Malo sem čisto druga jaz. In vredno je bilo spregledati. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar