Bukowski. Moje mnenje sem že podala nekoč. Ne bom še enkrat razpredala tega love-hate odnosa do njegovega pisanja. Vsa realnost v besedah me včasih tako potre, da ga odložim, z mislijo, da je za vedno. Pa mu, ob naslednji prav naravnani energiji, spet dovolim, da me malo osvoji.
Tako je.
Kot, ko se odločim, da so stvari in ljudje daleč od oči tudi daleč od srca. Ker tako pravijo. In, ker čisto zares tega ne verjamem. Ker ne more biti daleč od srca, če je v srcu. Pa je lahko prav zares daleč od oči. Vztrajam nekaj časa, pa potem ugotovim, da imam prav jaz. Tisto, kar je v srcu je tam z razlogom. Ker to ljubimo.
Najdemo. In ljubimo.
Medtem, pa nas počasi ubija.
To kar ljubimo ali čas? Ki kar gre, ko čakamo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar