Vsi pravijo, da je poletje bolj počasno, vsi razmišljajo o sebi in drugih, poležavajo v visečih mrežah in uživajo v dolgih večerih in vlečejo na plano neke retrospektive tega in onega in nostalgična sranja o svojih poletjih, ko so bili še šolarji in imeli tiste dolge, brezskrbne počitnice... No, moja poletja so pač očitno malo drugačna od teh, o katerih vsi govorijo. Moja poletja drvijo z nadzvočno hitrostjo mimo, ko imam enkrat končno čas za visečo mrežo, je pa to takrat, ko jo pred hladnimi jesenskimi vetrovi pospravim v predal. There you go.
Dva tedna poležavanja in surfanja in rumovih mešanic in dobrega piva in čudovitega morja in neverjetnih ljudi... gre mimo in potem je pač poletje tako kot jesen in zima in pomlad, le da malo bolj toplo. In da se po dnevu odpravljam v službo in nazaj domov. Pa čeprav včasih, ko se dela že naslednji dan. Vsi ljudje, ki jih srečujem so nestrpni, namrgodeni, vsak utaplja srečo v eni od svojih travm. In slej kot prej postaneš sam tak. In potem si v začaranem krogu. A vidite, zato mi je lepše, ko sem tam. Ker je vsaka težava samo korak od rešitve in je vse irie, mon.
Torej, da ne zaidem. Norišnica na vsakem koraku. Norišnica je bila pred dopustom, ker sem se utapljala v delu, tako svojem kot od drugih. In potem se je pričelo neko kotigrevsenarobe obdobje takoj prvi dan, ko sem bila spet na domačih tleh.
Ottova noga. Pa se je pozdravila. Vmes pa smo previjali, hodili k zdravniku, ga čuvali, da se ne bi sam odločil odstraniti preveze.
Cela gora službenih opravkov. In še ena gora drugih vmes.
In še druga Ottova noga. Postala je ogromna in zatečena. Čez noč. Nikjer nobene vidne sledi, ki bi kazala kaj je razlog temu. In potem so ga zadržali na kliniki, nogo očistili, vzeli bris, saj je bila kri v redu, pustili odprto rano in ga poslali domov. In smo spet pazili in ga čuvali in bili neizmerno hvaležni, da je bil vmes praznik in podaljšan vikend in smo lahko službene obveznosti pustili na strani.
Pa spet ogromno daj-to-daj-ono zahtev.
Avto. Ker potrebuje servis in ker to traja celo večnost in stane celo premoženje, nisem preveč srečna v zvezi s tem. Ampak, se je potrebno pripeljat v službo in domov, v trgovino in nazaj, pa peljat zverino k zdravniku in nazaj. Ah ja, preveč je poti, da bi si lahko privoščila biti brez avta. In posledično brez teh stroškov.
In, ko misliš, da je šlo najhujše mimo, udari še malo. Tako ali drugače. Včasih v obliki zobarja.
Poletja so pač takšna.
Ko pridem domov, ujamem, če imam res srečo, še kakšen sončni žarek ali pa sprehod. Hudo pozitivna stran je ta, da je toplo in mi ni potrebno čez vse te opravke nositi še puloverja in jakne in težkih zimskih čevljev, to da je dan daljši pa tudi pomaga.
Ne da bi jamrala, tako pač je, če želiš preživeti. Samo želim si, da imela več časa za mirne trenutke doma, v viseči mreži, za daljše sprehode z mojima fantoma, za branje, ki ne bi potekalo v desetminutnih etapah celo poletje. Pa tudi tistih kratkih trenutkov miru, ko si sam s seboj, ker pač to preprosto potrebuješ.
Kako pa ljudem uspe vsak večer iti na kakšno pivo, se družiti, iti na izlet ali pa v miru počivati, medtem, ko niso kje na dopustu... tega pa res ne razumem. Sploh ne pri tistih, ki imajo še otroke za povrhu. In potem jih poslušam. Kako je grozno, kako je hudo, kako nimajo časa za nič, medtem se pa nastavljajo dopoldanskemu soncu v mestu, pijejo kavo in mi mimogrede še povedo, da je čudno po dveh tednih dopusta biti spet doma in da se veselijo naslednji dveh čez mesec dni. Resno? Jaz lahko samo kimam. In si mislim svoje.
Tolažim se, da lepo šele pride. Morda jutri. Morda čez en mesec. Če ne prej, spomladi sigurno. :)
No rest for the Wicked, kajne? :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar