V mestu

Bolj malo, oziroma nič, smo v Ljubljani čez poletje. Od selitve na obrobje, na podeželje, nas v center mesta zanese bolj redko, ker pač tam nimamo opravkov. No, jaz in štirinožec pač, glava družine (wannabe :)) pa se tam mudi službeno.
Poletni sobotni sprehodi na tržnico so bili včasih pogosti, ko sva živela čisto malo korakov stran. Ampak moram priznati, da jih ne pogrešam kaj preveč. Sploh ne tiste gneče ljudi, ki se s svojimi vrečkami tako radi drgnejo in zaletavajo eden v drugega. Pa malih navdušencev na poganjalcih in kolesih, tetk s tistimi vozički... moji prsti na nogah so neizmerno hvaležni, da hodim sedaj na malo manj obljudene kraje.

Torej, štirinožec je tudi razlog, da se poleti izogibamo razgretemu betonu, ko ima pa doma travnik in potok in senco. Poleg tega se pa, ko imaš doma lep razgled in mir, popolnoma poleniš. V trgovino greš, ko je res nujno. Na hitro. Ne posedaš več v kavarnah, ampak prideš čim prej domov in zakuriš v žaru. Piješ kavo na terasi. Bereš na ležalniku.
Tako smo čakali, da je vročina minila, da se je gneča polegla in kdaj je bolj primeren dan za obisk mesta, kot v deževnem ponedeljkovem popoldnevu. Ja, brez gneče, še skozi garažo smo bili kot bi mignil in se nismo vozili v koloni ljudi, ki ne vedo kje parkirati. Peso je bil navdušen, je že na uvozu v garažo poskakoval po sprednjem sedežu, da bi videl kam se je pripeljal. In potem je tekel po stopnicah iz garaže in se navdušen zapodil po Kongresnem trgu. Seveda je dvignil nogo ob vsakem stebru, drevesu in... vodnjaku. Kar meni ni pretirano všeč, moški del družine pa zagovarja to, kot naravo psa in puščanje sporočil drugim štirinožcem. Ja, kakorkoli, bila sem srečna, ko sem ga videla, kako je bil pozoren na vse, kako je lepo hodil ob nama in se ni menil za druge pse, za ljudi in kolesa ter vozičke. Niti za avtomobile. Ker je imel toliko dela z vohanjem in označevanjem in spremljanjem vsega dogajanja. In začudenje nad ladjico, ki se je peljala mimo nas... Prav srečna sem, ko ga vidim kako je pač pes; radoveden, igriv in srečen.
Naredili smo obhod, se sprehodili in na koncu sem si zaželela nečesa zdravega za domov, kar bi lahko glodala ob filmu. Torej, ideja je bila, da naj bi bilo zdravo. Pa je bilo na koncu malo mešano.
K avtu smo se vračali po Wolfovi in sem težko obšla Zvezdo. Oziroma njihov deli. Kot se spodobi, gre glava družine v lov za nečim dobrim. Z zverinico pa sva sline cedila pred vrati. Dokler nisem videla, da je na vratih nalepka, da so štirinožci dobrodošli. Poleg tega, da tam vedno najdem kaj dobrega, so tokrat dobili ogromno dodatnih točk, ker dovolijo mojemu psu, da vstopi z menoj.
Čeprav je vstopil, seveda tam ni bilo nič zanj. Oziroma, nič kar bi mu jaz dovolila pojesti. Razen mogoče kakšnega piškotka. Brez čokolade. Bilo pa je zato toliko več za naju, dvonožca. Ne spomnim se kaj si je privoščil on, jaz sem se nekoliko kasneje, na kavču basala s kosom presne torte z brusnicami. Prepoznala sem okus datljev, kokosa in brusnic, kaj drugega je še bilo med sestavinami pa ne vem. Ampak bila je o.d.l.i.č.n.a.
Kupili smo pa tudi Pukkin ghee, ker sva že v nešteto receptih naletela nanj, pa ga nikoli nisva imela. Dobila sva sicer priporočila kako ga pripraviti doma, ampak ne maram eksperimentirati s takšnimi stvarmi. Sploh ne, kadar se jih da kupiti nekje blizu in se izogniti nevarnosti, da zasmradim celotno hišo.

Všeč so mi takšni ponedeljki. Z lahkotnimi popoldnevi in večeri. In sprehodi, ko zverinica vidno uživa in maha z repkom, ter se obnaša, kot da je ušel iz knjige z napotki za šolanje psa.
Ampak takšnih trenutkov je odločno premalo. Mogoče, mogoče mi bo uspelo to nekoč spremeniti.