Draga moja, takole je...

Želela bi si držati odgovore na vsa možna vprašanja in rešitve za vse težave, v katerih se znajdemo. Vendar je tako težko biti pameten. Sploh, ko želiš svetovati nekomu, ki se znajde v podobni dilemi kot jo imaš sam. Takrat smo polni nasvetov, ki se jih sami ne držimo. Ampak jih pa vseeno predložimo drugim, po vsej verjetnosti misleč, da bi bilo čisto resno pametno, da vsaj nekdo preizkusi ali delujejo.

In, draga moja, ki ti tole namenjam, ne se preveč sekirat. Ne razmišljat preveč v naprej, ker s tem ponavadi naredimo več škode kot koristi. Predvsem sebi. In, če ti lahko podam kaj "pametnega", bi ti želela povedati naslednje;

- če se ne bomo hvalili sami, nas ne bo hvalil nihče. Ljudje, tako kot pri vseh drugih stvareh, tudi pri pohvali potrebujejo nekoga, ki jih malo porine naprej. Torej; začeti je potrebno zjutraj pred ogledalom... s preprosto pohvalo tistega, kar nam je na sebi všeč

- enkrat sem že napisala in še večkrat bom (ker s tem tudi sebe prepričujem), da smo tudi s kakšnim kilogramom več lepe. In ne, ni se potrebno odpovedati čokoladi. Kaj nam pa potem še ostane? :)

- ko se ti zdi, da ne zmoreš več, vdihni, počasi štej do trideset in vztrajaj. Vsaj do tam še zmoreš. 

- opravimo lahko samo določeno količino dela v enem dnevu. Če pridno delamo in se trudimo,  pa nam še vedno ne uspe vsega opraviti, to ni problem našega napačnega razporejanja časa in dela, ampak problem tistega, ki nam je naložil več kot je v človeških zmožnostih

- nasmeh je najboljše orodje; razoroži, nasmeji tudi ostale, sprosti, upočasni in predvsem pripravi ljudi do tega, da razmišljajo kaj nas dela tako srečne. Ko se bo naslednjič našel kdo, katerega orožje so žaljivke, nasmehnite se mu nazaj, pa naj si misli svoje

- moški... naj sploh začenjam? :) Bom rekla samo tole; najti, dvigniti in poljubiti je potrebno veliko žab, da se ena od njih spremeni v princa. In če se ta princ pojavi v napačnem času, na napačnem mestu ali pa se zdi vse, kot da bi moralo biti drugače... kjer je volja je pot, vztrajnost se pa (še 100tič povem) poplača. 

- ljudi, ki te vlečejo k dnu, je potrebno pustiti za sabo. Tiste, ki te delajo srečne, vleči s seboj. Dokler se seveda pustijo. :) 

- potrpežljivost je ključna. Pri vsem. Počas pa z andohtjo, pravijo. 

- spremembe pridejo, ko začnemo spreminjati sebe. Korak za korakom. Vsako malo stvar, ki nas moti. Najprej eno, potem drugo. Vedno bodo prišle nove stvari, ki bi jih spreminjali. In, če se zdi, da je potrebna sprememba, potem pač je. Če ne zaradi drugega, za boljše počutje predvsem. (dodajam; pa tudi, če je to nov tattoo :))

- kako je z vračanjem na čustveno dno sem že povedala (za tiste, ki ne veste moje teorije... vprašajte, če vas bo kdaj zanimalo). In takrat, ko si na robu solz in se zdi, da je trenutno stanje brez izhoda, poglej gor. Prav tja, kamor želiš. Najdi najsvetlejši trenutek do takrat in se ga oklepaj, kot da je zadnja bilka, ki te drži nad vodo. 

- ko pričneš razmišljati pozitivno in življenja ne jemlješ preveč resno (prav tako pa ne sebe in drugih), se pričnejo dogajati dobre stvari; samo s tokom je potrebno naprej

- ko vsi ostali slišijo grmenje, ti poslušaj glasbo. In pleši.

- in, na koncu dneva se bomo spomnili dobrih stvari in velikih ljubezni. Vse ostalo bo potlačeno v povprečje.

Če kaj pomaga, niti sama v vse od naštetega ne verjamem. Stremim k temu, da nekega sončnega dne bom. In tudi, če življenje ni karneval, to še ne pomeni, da se ne smemo zabavati. :)

Veš, je pa takrat, ko postane res grdo, veliko lažje, če imaš koga, ki posluša. 

Hvala ti, ker poslušaš. In verjemi meni, ker sem malo dlje na svetu kot ti - vse bo v redu. :)