Za tvojimi očmi se zame skriva povsem nov, neznan svet. Nekaj, česar nisem poznala, dokler se nista najina pogleda prvič srečala. Najprej povsem spontano in mimogrede, potem vse večkrat prav načrtno. Kot bi odkrivala nove svetove; čustva, ki so spala nekje v meni, bolečino, za katero sploh nisem vedela, da obstaja. In tvoji poljubi... kopno, po dolgi in samotni plovbi, oaza, po neskončnem teku skozi puščavo; način kako me poljubljaš mi jemlje tla pod nogami in maje temelje vsega kar sem prej verjela o poljubu. Najprej nežno in počasi prisloniš svoje ustnice na moje, kot bi želel, da le nekaj časa počivajo tam... in tam puščam razum. Prislonjen k vratom, jaz pa vstopam razgaljena, da se ti lahko predam.
Puščaš mi odtise na koži. Tam kjer drsiš s prsti, nežno, kot bi drsel po najbolj prefinjenem blagu ali kakšni slikarski mojstrovini. In tudi takrat, ko me v navalu strasti prijemaš močneje in gibi rok niso več tako prefinjeni, ampak posesivno oblastni, tudi takrat si želim še.
Čutiti te.
Vdahniti te.
Ljubiti te.
Imeti te, takšnega kot si v tistem trenutku.
Veš, da ne znam reči za vedno in tega tudi misliti. Vendar bi te imela, tako povezanega z mano, do takrat, ko se moja pot konča. In če to pomeni večnost, tudi prav.
Ti si zame moj svet. Moji kontinenti med katerimi plujem, včasih po zelo razburkanem morju. Moja pristanišča, ko potrebujem malo miru in oddiha od plovbe. Kadar mi dovoliš, da te diham, si moj svež gorski zrak, ko se mi zdi, da sem v tvojem objemu osvojila vrh sveta. Moja varna mesta. In občutek topline.Tako domače je ob tebi.
In čeprav ti morda nikoli ne bom stala nasproti, ti gledala v oči in ti obljubljala večne zvestobe, ker mogoče v to niti zares ne verjamem (saj veš, ljudje se izgubljajo na poti), te bom večno ljubila. To vem. In v dnevih, ko si bova, na povsem običajnih mestih, med popolnoma nepomembnimi ljudmi, stala z ramo ob rami, te bom pogledala v oči in ti to tudi povedala. Včasih z besedami. Včasih samo s pogledom. Vedno pa s tem, da bom zate tam, kadar me boš želel. In potreboval.
Ob tebi bi vse kraje na tem svetu, vedno, lahko klicala dom.
Čeprav tega ne znam tako klišejsko in romantično kot to počnejo drugi, četudi na trenutke vem, da delam marsikaj narobe in da si zaslužiš več vsega, kar bi lahko dala; čeprav ne vem kako... ti si moje vse. Brez tebe se lahko ta divja vožnja skozi življenje ustavi, ker bom izstopila. Ker brez tebe ne bi bila niti približno vredna moje prisotnosti.
In... saj veš... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar