Moja zgodba ni nič prav drugačna kot vse ostale povprečne življenjske zgodbe. Nima nekih presežkov, dosežkov ali vrhuncev na katere bi lahko bila hudo ponosna. Niti kakšnih pretiranih padcev. In če bi me umestili na časovnico z vsemi ljudmi tega sveta, bi bila tako zakrita v povprečje, da me ne bi bilo niti približno mogoče najti. Načeloma mi je všeč takšna anonimnost, ko vzameš ravno toliko kot lahko, da nisi opazen in pustiš ravno dovolj, da vračaš, hkrati pa ne izstopaš.
Nikoli si nisem bila pretirano všeč. Od nekdaj sovražim obliko svojega nosu. Vedno sem imela težave s svojo postavo. Lasmi. Načinom kako se premikam, ko se z nekom stoje pogovarjam. Na kratko, ko sem v osnovni šoli hodila po hodniku, sem večino časa razmišljala le o tem kako so vsa ostala dekleta lepša, bolj postavna in podobno. V srednji šoli ni bilo kaj dosti drugače. Verjetno zaradi energije, ki jo oddajaš, ko se tako počutiš, ne privabljaš pogledov ljudi, nihče se ne zmeni zate. Kar je nekako začaran krog - zaradi tega se počutiš samo še slabše.
Po končani srednji šoli se je vse spremenilo. Mogoče zaradi spremembe okolja, saj sem bila prej bolj kot ne obsojena na ljudi iz domačega kraja in, čeprav nekatere še danes rada srečam, to nikakor ni zdravo. Mogoče tudi zaradi tega, ker podzavestno pričneš več delati na sebi, ko odraščaš. Vsekakor je bilo nekaj, kar me je pomaknilo naprej, tudi kar se tiče moje samozavesti. Pričela sem si upati več, želeti več in ko sem šla mimo ogledala, sem si bila vsaj malo všeč. V zadnjih treh letih sem namenoma še nekoliko delala na tem in se je vse skupaj še izboljšalo. Drznem si postaviti se zase. Narediti stvari, ki si jih želim. Poskusiti nove stvari. Ujeti trenutke. Seveda mi nikoli ne bo všeč moja postava in število kilogramov, ko se postavim na tehtnico, pa saj sem vendar ženska, ne morem se preveč hitro sprijazniti s tem. :)
Zaradi spremembe počutja sem se pričela tudi vesti drugače, drugače sem se pričela odzivati na izzive, situacije v katerih se znajdem in podobno. In to me je pripeljalo do razmišljanja kako odločilno vpliva naša samopodoba na to kakšne ljudi bomo privabljali. Nenamerno.
Dokler smo tihi, mirni in bolj kot ne zaprti vase, se okoli nas nabirajo nam podobni ljudje. Za mirne pogovore v kakšnem mirnem kotičku, da le ne izstopamo preveč.
Ko postanemo bolj samozavestni in prepričani vase, se okoli nas zbirajo zelo različni ljudje. In zaradi nekaterih od njih postanemo tudi bolj opazni. Nekateri so tam, ker sami niso dovolj pozitivni in samozavestni... in potrebujejo poleg sebe nekoga, ki jih porine naprej. Nekateri zato, ker imajo zelo podobno energijo kot mi in so družabni, se želijo zabavati in jih ni strah zagrabiti priložnosti. Spet drugi zato, ker smo jim očitno, v nekem trenutku napačne odločitve, poslali napačen signal in so si o nas ustvarili napačno sliko. In potem so tu še nekateri, ki so tam, ker si mi tako želimo. Niso popolnoma prepričani ali si želijo ostati in ali nam lahko sledijo, ker nas je zanje preveč. Preveč povsod.
Meni je boljša samopodoba prinesla tudi neko novo idejo o življenju. Idejo svobodnega življenja, kjer si privoščiš stvari in izkoristiš trenutke. Kjer stopiš na prste in sežeš po zvezdah, če se ti tako zazdi.
Kljub temu, da sem se strogo držala pravila, da ne smem nikogar prizadeti in uživam v življenju veliko bolj kot sem kdaj prej, se ne opravičujem za svoje odločitve, ker se moram sama soočati z njimi in poslušam nasvete, ni pa nujno, da jih upoštevam, sem ugotovila, da sem vseeno pustila nekaj ran. Bolj kot ne nenamerno. Bolj kot ne zato, ker sem takšna kot sem, ker povem stvari, ki jih v nekem trenutku mislim. In, če že ne morem zavrteti časa nazaj in ne reči ali narediti tistega kar je koga, ki ga imam rada prizadelo, bi si želela vsaj, da bi ljudje razumeli. Da ne mislim slabo. Da ne želim slabo. In da nisem tako zelo "divja", kot mislijo. Ker se ne bom opravičevala za svoje "napake", ravno zato, ker mi to ne gre dobro od rok.
In, ko se zabavam, se zabavam resno. Ne želim zavajati ljudi. In ne igram. Ker nisem tako dober igralec, da bi lahko peljala zgodbo do konca, brez hude napake. Ne maram, ko me kdo potiska v nekaj, česar ne želim in se bom glasno uprla. Če česa ne razumem, si želim, da mi razložijo. In če se komu zdi, da sem se kje preveč ustavila, si želim, da me primejo za roko in mi pokažejo pot naprej.
Kljub vsemu; še vedno sem samo povprečje. In iz tega skušam izvleči najboljše. Se sprašujem zakaj ne bi, ker ne mislim čakati, da moje življenje odvije mimo, medtem, ko bi jaz čakala, da ga bom živela. Poleg tega bom pa imela svojim morebitnim vnukom vsaj kaj vznemirljivega povedati, poleg tega, da sem hodila v službo in skušala preživeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar