Tudi, če niste prav navdušeni gledalci, igralci ali navijači in tudi, če vas nogometna tekma pusti povsem ravnodušne (pri čemer vas pač tako ali tako ne razumem :)), vam bom sedaj skušala razložiti, zakaj je življenje v bistvu tek za žogo po zeleni podlagi. To je sicer slišati Woodstock-like, ampak naj v zagovor povem, da me ne navdihuje kakšna prepovedana substanca. Le trenutni tekmi Lige prvakov.
Že kot otroke nas spustijo na igrišča, kjer si izberemo ekipo s katero bomo igrali. Odvisno kakšen karakter imamo; nekatere bi si želele prav vse ekipe, druge sprejme le tista najslabša. In potem se prične dokazovanje. Nekateri se dokazujejo, da bi jih opazila boljša ekipa in jim ponudila dovolj veliko nagrado - sprejem. Drugim je dovolj le to, da so kapetani svoje, ki jim nudi zavetje, preživetje in to je dovolj.
Kot vedno je na igrišču ena žoga, ki si jo želijo pod svojimi nogami vsi. V oblasti, vse od nasprotnikovega gola.
In ko se prebijemo skozi skupinski del v osmino finala, se počutimo kot nekakšni mali zmagovalci. Do tam uspe veliko igralcem, tako tistih, ki so raje "solerji" kot tistim zavzetim ekipnim igralcem, team-workerjem. Od tam dalje poteka vse nekako podobno kot v skupinskem delu, le da malo bolj pogosto dobimo žogo in moramo odigrati vsaj kakšen trenutek sami. Teči mimo vseh, proti zmagi. V večini primerov nas uspejo ustaviti nekje tam do prostora za izvajanje kazenskih strelov in poskušamo vedno znova in znova. Dokler nismo tako prepričani vase, da se skupaj s svojim uigranim moštvom prebijemo naprej. V četrtfinale. Od tam v polfinale. In tam postane resno. Vedno smo na potezi. Vedno moramo biti v preži. Žoga se sama od sebe kotali proti golu, mi jo moramo le nekako ujeti v svoje noge in prevzeti nadzor. Naenkrat je dovoljeno vse; tako mali prekrški, da pridemo do tam kamor si želimo, kot tisti malo večji, za rumeni karton. Opozorila in žvižgi. Kazenski streli. Ker takrat si postavljamo položaj in dokazujemo kako močni igralci smo in kako dobro podajamo. In sprejemamo. Kako močni so naši streli. In, če streljamo dovolj močno in dovolj vztrajno, nam slej ko prej uspe. Se zgodijo tudi trenutki, ko se odmaknemo od igre, malo počivamo ali pa zaigramo prekršek, da bi si pridobili malo časa. In takšni, ko pritečemo do tam kjer smo si želeli biti, pred gol in šele tam ugotovimo, da smo prispeli nekoliko prepozno. Pa zopet, vztrajnost se poplača.
Kot izkušeni igralci se prebijemo do finala. Takrat nam je dovoljeno veliko več. Tam smo zato, ker smo trdno delali in podajali žogo v prave smeri. Pravim igralcem. Ker smo igrali fair play. Zavedamo se trenutkov, ko nam je sodnik podaril kakšno minuto, pomagal zadeti. In za takšne smo (vsaj na skrivnem) hvaležni. Kakor tudi za vse male in malo večje zmage, ki so nas popeljale do finala. In, če bomo od tod izšli kot popolni prvaki ali ne je vseeno, veliko je tistih, ki jim do tukaj ni niti uspelo priti.
Na zeleni podlagi, asfaltu, dvoranskem parketu; kjerkoli že igrate, dragi moji, življenje je ena hudo napeta in tudi čudovita igra nogometa. In, ko boste utrujeni od hitrih štartov, podaj in tekanja, popolnoma upehani in naveličani igre, poglejte kam drvi žoga in se podajte za njo, z mislijo na tiste, ki jim niti ni uspelo priti tako daleč v tem tekmovanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar