Včeraj smo se poslovili še od enega človeka. Že četrtega sorodnika ali znanca v zadnje pol leta. In v trenutkih, ko stojim ob žalujočih, tistih, ki jih je izguba najbolj prizadela, ko opazujem njihov način spopadanja z izgubo drage osebe, se sprašujem ali bi sama zmogla. Pospremiti tiste meni najdražje na zadnji poti (kot tisti sprevod do odprtega groba imenuje večina), brez da bi se popolnoma zlomila.
S smrtjo se spopadam na nek čuden način. Zame to ne pomeni večnega konca. Načeloma ne verjamem, da se bom zaradi svojih grehov cvrla v peklu ali zaradi svojih dobrih del uživala mleko in med nad oblaki, čeprav so mi to pri urah verouka (kolikor sem jih pač uspela ujeti) vztrajno masirali v možgane. Ne, zame obstaja samo prehajanje energije človeka iz ene oblike v drugo. Danes je moja energija (ali pa duša ali kakorkoli to že imenujete) ujeta v mojem telesu, jutri bo lahko iz mene, ki bom ugasnila, prešla nekam drugam. V kakšen tulipan ali pa novorojeno bitje.
In to je moje spopadanje s smrtjo. Seveda pogrešaš, seveda boli, marsikdaj je potrebno bolečino izjokati, kričati na ves glas, če pomaga, vendar dejstvo je, da je lažje, če spregledamo naše sebične gene in ne razmišljamo kako bo nam hudo in grozno brez umrlega, ampak smo veseli, da je živel, bil del našega življenja, sedaj pa bo njegova energija prosto letela, našla novo domovanje, osrečevala nekje drugje. Ali pa v naši neposredni bližini. Nikoli se ne ve. V bistvu verjamem v neke vrste reinkarnacijo energije brez degradacije.
Če vas pot kdaj zanese na kakšen blog ali forum, kjer se zadržujejo goreči verniki, lahko preberete, da je moje mišljenje skoraj grešno in da me sam hudič napeljuje na takšno mišljenje, da se ne bi bala smrti. Kakorkoli že, z dobrim argumentom je vsako razmišljanje lahko pravilno.
In nazaj k temu kar sem želela napisati... ne vem kdaj bo prišel moj čas, da se poslovim. V tem je tudi del lepote življenja. Vsekakor pa upam, da bodo tisti, ki sem jim pri srcu vedeli kako se od mene posloviti. Da bodo vedeli za moje razmišljanje in ga upoštevali. Da ne bodo okoli moje "zadnje poti" delali celega cirkusa, ker si tega res ne želim. Da me ne bodo razstavljali v neke poslovilne prostore pokopališč, kamor se bodo potem hodili poslavljati ljudje, ki sem jih kdaj srečala. To mora iti hitreje in bolj zabavno. Z glasbo, ki jo imam rada. V strogem družinskem krogu. Brez cvetja. Brez plastike. Potem pa viski in dobra večerja. Ker bi si jaz tako želela zaključit svoj dan.
Poznam vsaj eno osebo, ki se takšnim temam raje izogne. Iz strahu. Ker misli, da s tem kličeš po tem, da se ti bo nekaj zgodilo. In razumem, ker ima naša kultura o smrti neko čudno idejo in večina ljudi tako razmišlja. Kot da je to hudo morbina tema. Vendar, dragi moji, nič manj pogosta ni kot rojstvo. Pa je o tem dovoljeno razpravljati. V vse najmanjše detajle. Prav tako je del življenja. In če smo s tem sprijazneni in nam je jasno kaj in kako, so tudi vsa žalovanja lažja in vse bolečine manjše in hitreje minejo.
No, ampak seveda, pred tem je pa potrebno predvsem živeti, da na tisti svoj zadnji dan nimamo obžalovanj zaradi stvari, ki smo jih zamudili in tistih, ki jih nismo naredili.
Ne pozabite ujeti trenutkov in priložnosti.
Pa lep vikend. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar