Daj, beži z mano. Pobegniva kam.
Nekam, kjer bova lahko lovila sončne žarke in si jih za spomin in zimo vpletala med lase. Nekam, kjer se bova sredi dneva odvila iz rjuh in gola stekla ven. Pobegniva, da bova ustavila čas, menjala kosilo za zajtrk in večerjo za opoldanski prigrizek. Nekam, kjer bova luči mesta od daleč opazovala, kot da so zvezde na nebu in štela zvezde, kot da sva med njimi.
Pojdiva se nekam skrivat, kot se skrivajo majhni otroci in pustiva, da naju iščejo. Da se bova lahko prepletla, čisto eden v drugega in sama vase. Da te bom lahko držala za roko, ko bova nad vsemi opazovala sonce, ko bo poljubljalo v oranžno tista hribovja v daljavi. Pojdi z menoj, da se bom lepila na tvojo kožo, ko boš sanjal poleg mene in bova podaljševala sanje v realnost, ko bo jutro preganjalo meglice.
Nekam, kjer nama bo bel pesek polzel med prsti. In kjer bova tresla nočno nebo, da se bo mesec sramežljivo umaknil na svojo drugo stran. Tja, kjer boš objel moj obraz z dlanmi in bom odsevala v neskončnost.
Bi šel z menoj zares, če ti obljubim, da bova le še potovala; do obal kamor drugi ne znajo, do vrhov, ki so drugim nedosegljivi, v vrtince in vrtove, kamor si drugi ne upajo...
Dajva, zbeživa malo. Ker te potrebujem, prav takšnega kot si med begom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar