Možje v pajkicah

V teh (pre)vročih poletnih mesecih jih kar naprej srečujem na cestah. Ko se vozim iz službe domov. Ali pa, ko hitim po opravkih. Pa še zjutraj, ne glede na to kako pozno ali zgodaj odhajam od doma, vedno jih je polno. Možje v pajkicah. Povsod so. Od prvih malo toplejših sončnih žarkov v pozni zimi, do tistih prvih hladnih vetrov konec jeseni.
Sicer zelo odobravam športno aktivnost, v vseh oblikah - od hoje do teka in vse kar je vmes. Razumem zasvojenost s športom in čudna oblačila in rekvizite, ki sodijo poleg. Ampak najbrž ne bom nikoli razumela kolesarjev. Mogoče zato, ker mi je od vseh športov ta eden tistih, v posebni kategoriji, ki mi niti malo ne dišijo. Kolo je zame prevozno sredstvo do trgovine, knjižnice, za tiste do 20 km dolge počasne vožnje, ko v nedeljo popoldan nimam kaj pametnejšega početi. Mogoče bi še razumela lomastenje s kolesom po gozdnih poteh, ker dobiš dober odmerek adrenalina, dobre spuste, poleg tega pa sodi zraven še cel kup (vsaj na videz) udobnih oblačil, ki so na pogled prav fina in pa čelada, ki bi jo še sama nosila. In tukaj se moje razumevanje kolesarjenja konča.
Sploh, ko opazujem vse te ljudi na cestah. Ob nemogočih urah, tudi takrat, ko je najbolj vroče. In potem se peljem včasih po stranskih cestah k mojim staršem. Nič hudega sluteč pripeljem okrog ovinka, kjer je priročno nastavljena ogromna koruza, zaradi katere ne vidim kaj me čaka za ovinkom, tam pa seveda prvi kolesar. In ker gre nasproti še drug, ki prav tako misli, da je kupil cesto, za njim pa s traktorjem najbrž lastnik tiste koruze, sem se prisiljena peljati prav po polžje za njim. Ker se pač ne želim razburjati preveč v avtu, izkoristim tistih nekaj trenutkov in si ogledam najprej kolo. Vredno sigurno kar nekaj tisočakov. Vsaj dva. Tako se sveti, kot da bi ga ravno pripeljali iz trgovine. Belo. In nekaj svetlih odtenkov modre sem tudi zasledila. Naslednja svetleča stvar so bile noge. Zagorele in popolnoma gladke. Če se niso svetile od potu, potem se je verjetno njihov lastnik z nečim svetlečim namazal, preden se je odpeljal od doma. Najbolj sem bila pa navdušena (in ja, če ste se spraševali, res mislim to sarkastično) nad celostno podobo. Paketek. Če ne bi videla več primerkov kolesarske srenje, bi najbrž mislila, da se omenjeni osebek odpravlja na neke vrste kolesarsko modno revijo. K belo-modremu kolesu seveda sodijo bela in modra oblačila. Modre oprijete hlače. Svetleče, kakopak. In ujemajoča majica. Z nekimi reklamami. Se sprašujem ali takšne majice dobiš zastonj ali ljudje dejansko plačujejo, da potem na sebi nosijo reklame. Ker potem je to še en segment tega športa, ki ga ne razumem čisto. Torej, lep. Ujemajoč. Svetleč. Za češnjico na torti, tudi čelada se kupi v barvah kolesa. In kar nekako si lahko predstavljam tega moškega, kako se pojavi v trgovini, kjer so na policah in obešalnikih po barvni lestvici zložena oblačila in čevlji (ups, na te pa res nisem bila pozorna), vzame iz žepa sliko kolesa in prične iskati barve. Ker, tudi čelado je že kupil in se s stem omejil na nek določen barvni spekter. Ja, težka je najbrž tale kolesarska.

Zvedam se, da gre za izredno naporen šport. Cenim vse tiste, ki brez dopinga zmagujejo na etapah Tour de France-a in drugih takšnih zaresnih tekmovanj. Tudi pred nekaterimi rekreativci bi se lahko priklonila. Ker je potrebnega veliko treninga in železne volje. Kot sicer pri vseh športih, če želiš kaj doseči. Pa vseeno, kakorkoli se trudim, teh gospodov ne razumem, ki jih takole srečujem in ki zapravijo celo premoženje najprej za kolo, pa potem še za dodatno opremo in vsa tista oblačila, potem pa veselo kolesarijo po vseh možnih in nemožnih asfaltiranih cestah, jim vsak hribček in griček postane izziv in motiv in se obnašajo, kot da so s kolesom kupili tudi ekskluzivno pravico za vožnjo po sredini ceste. Potem pa se srečajo z drugimi kolesarji v neki vaški gostilni, do katere so kolesarili celo večnost in si pipovedujejo zgodbe s poti, se hvalijo s številom prevoženih kilometrov in premaganih naklonov. In s hitrostjo. Od daleč pa so videti kot shod malo shujšanih telebajskov, vsak v svoji mavrični barvi.

In, čeprav je pogled na natrenirano moško telo kar všečen, me možje v pajkicah vsaj malo odvrnejo od tega mišljenja. Sploh pa od takrat, ko mi je eden izmed njih izdal skrivnost, da pod kolesarskimi hlačami nimajo spodnjega perila. Mogoče me je le malo hecal, ampak dosegel je, da me vedno, ko v daljavi zagledam svetleče kolesarske hlače, zaskeli v želodcu. Mine apetit.

In ker sem se tako zamislila in poglobila v iskanje vsaj ene všečne stvari na moških kolesarjih (brez rezultata), sem ugotovila, da sta tisti v roza-vijolični kombinaciji in ponosen John Deere že davnaj odbrzela mimo in da smrkcasto obarvano bitje pred mano že živčno pogleduje nazaj, zakaj se še kar vozim za njim.
Sem stopila na gas, naravnost proti domu in si zaželela, da bi prenašali iz Londona kakšen mnogoboj ali pa nogomet.