Zadnje dni kot obsedena poslušam nabor nekih starih komadov Balaševića. Krasni. Globoki. Življenjski. V veliki večini se najdem. Ker so tako napisani. Ali pa, ker sem se mogoče našla v enakem položaju. Kdo bi vedel. Preprosto so... nenadmašljivi, če poenostavim.
Sprašujem se o zgodbah, ki so privedle do teh besedil. Če bi ena sama oseba doživela vse bolečine in srečo iz samo nekaj mojih najljubših, bi opravičeno lahko trdila, da življenje ni bilo maraton, ampak neznosno dolg tek čez najvišje vrhove in skozi najnižje doline. Nekatere zgodbe so verjetno domišljija, navdih morda črpajo iz drugih življenj, ne avtorjevega. Me pa vseeno zanima koliko trenutkov svojega lastnega je ujel v besedila. In koliko drugih se najde v njih.
Tolikokrat razmišljam o moškem, ki živi svoje življenje, brez da bi se preveč naprezal z razmišljanjem o jutri in tehtanjem včeraj, preprosto živi. Ne razmišlja o tem kaj mu manjka, ampak o tem kaj ima. In vsa tista nadležna namigovanja starejših, da je sedaj v pravem obodbju svojega življenja malo presliši. Tako kot jih jaz in odgovorim nazaj z vprašanjem. V pravem obdobju za kaj? Kako lahko sodite kdaj je moje pravo obdobje za nekaj? In tolikokrat bi prav temu moškemu povedala, naj svojega življenja ne primerja z drugimi in sodi po številu novih otroških obrazov na svoji ulici. Vsa moč in volja za kockarske partije z lastnim življenjem prihajajo iz nas samih in ne iz ljudi okoli nas in njihovih zgodb.
Mene zanese. Včasih preveč globoko v kakšna razmišljanja, ki na koncu koncev niti nimajo prave povezave s tistim, kar me je na razmišljanje samo napeljajo. Predvsem takšne zgodbe. O tem kako veliko je tistih nesrečnih V.L., ki so si vedno želeli čredo razigranih konj in zlate ure, pa so na koncu ugotovili, da hrepenijo le po eni stvari - pravi ljubezni; kvartopircev, ki jih je odneslo neznano kam in profesorjev, ki razmišljajo o nesrečnih ljubeznih, pa svojo pravo najdejo rojeno iz še ene nesrečnih. Koliko je tistih, ki še vedno čakajo svoje Bube Erdeljan...
Sobota zvečer je bila polna takšnih in drugačnih; srečnih in nesrečnih. Čudovito glasbeno obarvanih in mojstrsko prepletenih v eno samo obmorsko balado. Balašević nam je s svojo uglašeno mornarico napletel melodij in lepih misli za tri ure in še malo. Ne vem za ostale okoli mene, ampak jaz sem se zabavala. Imela lepo. In se že veselim še kakšnega naslednjega koncerta. V bistvu je to vse, kar sem v osnovi želela povedat. :)
Imejte se lepo. Prekratek in premajhen je tale naš maraton ali tek čez hribe in doline, da se ne bi imeli. Lepše se že ne da povedati, kot: otkaći šlepove, nanišani jutro i pusti tu ladju da klizi, pronašli su Ameri šifru za to, take it easy...
Ni komentarjev:
Objavite komentar