Moja mala zadovoljstva

Zopet so me pričeli prehitevati dnevi. Nabrala sem cel kup vtisov in idej in prebliskov, pa navdiha in želja o tem, kaj bi napisala. Nekaj sem na hitro čečkala v moj zvezdnati zapisovalnik, da mi ne bi kaj ušlo, med hitenjem za mojim življenjem. Marsikaj se je zgodilo, vsak dan pride z nekimi novimi dobrimi novicami, slabih zadnje čase niti ni bilo tako veliko (trkam na najtrši les). Vsak dan mimo prinese kakšnega človeka, za katerega se zdi, da se je tam pojavil ravno v pravem trenutku. Je že tako, da v nekem določenem obdobju v letu začnejo koščki sestavljanke padati skupaj. Vsak tja kamor mora. Takrat je pač najboljše, da se samo nasmehnemo in za hrbtom držimo fige, da bi trajalo kolikor le lahko dolgo.
In ker se vse odvija  z nekim približkom svetlobne hitrosti, sem se odločila, da bom zapisala vsak dan eno lepo stvar, ki se mi bo zgodila. Ker tako gredo tisti manj prijetni trenutki in nezgode še hitreje v pozabo. Če jih povozimo z nečim prijetnim. Ujela bom trenutke. V fotografije, stavke, risbe in ljudi. In jih pospravila v večnost mojega čečkalnika. Ja, večnost.

Prvi vpis sem sicer naredila že nekaj časa nazaj, v začetku junija. Ujela sem dva malo dlje trajajoča trenutka. In danes, ko se zdita tako zelo daleč nazaj in tako nedostopna, še vedno živita povsem svoje življenje v besedah, ki sem jih takrat napisala. Med branjem ju skoraj čutim.
Mnogo je tega, kar bi lahko napisali takole, pa preveč hitimo ali  gledamo v napačno smer, tisto kar je lepega pa se odpelje mimo. Čudni smo. Občasno. Nekateri pa kar vedno.

Ko bom izbirala trenutke za nazaj, za dneve, ko sem bila preveč lena, da bi se mi zdelo primerno prijeti za pisalo (shame on me), bom izbirala med mnogimi ljubimi pripetljaji, ljudmi, verzi... takimi, ki so vredni tega; kot recimo, ko po dolgem času srečaš prijatelja in ugotoviš kako zelo si ga pogrešal. Pa, ko si vzameš čas in poješ kosilo v miru, obdan z ljudmi, ki so prišli nekoč v preteklosti, vendar si neizmerno vesel, ker ostajajo tudi v sedanjosti. In tisti, ko ti več dni ne da miru vprašanje kaj si storil narobe, da se je kdo kar izgubil, pa potem dobiš sporočilo od te iste osebe. Tisto "pisamce na displeju", ki ga čakaš. Pesem, ki te spomni na prijetne stvari. Objeme. Poljube. Vonji, ki so naše "magdalenice". Deževen sobotni večer v družbi brata (in pripadajočih boljših polovic). Trenutek, ko nekomu podariš nekaj. Petek zvečer, ko je še cel vikend prazno platno in razmišljaš o motivu, barvah. Sveže jutro med tednom, ko pred službo opraviš krajši tek v prijetni družbi. Pogled. Klepet ob pijači, s pogledom na domači vrt, v družbi tistih najdražjih in najbližjih. Upanje, da se bo nekaj zgodilo, čeprav nisi prepričan, da se res sploh bo. Potrpežljivost, če veš, da te na koncu čaka nekaj lepega.
Mnogo je tega... med drugim tudi to, da se je današnji delovni dan počasi iztekel in da me čakajo le še tiste srčne in čarne stvari in moja mala zadovoljstva.

Na glasbeni podlagi dneva, me bo počasi odneslo med marsikaj od zgoraj naštetega, vam pa želim, da se imate radi. In da ne razmišljate preveč o tem kaj bo. Dovolj je to, kar je. Vse ostalo pride, ko bo na vrsti.