Teden v slikah, povezavah in besedah

Je že znano, da čas hitro mine, ko se imamo fino. Pa tudi takrat, kadar nas preganjajo kakšni roki za oddajo ali dokončanje česa.
Ker sem se tedna, ki se je iztekel, veselila že nekaj časa, je večji del minil izjemno hitro.
Moji tedni se začnejo s soboto, ker je manj stresno, kot če bi štetje pričenjala s ponedeljkom. In tako, se danes pričenja nov teden - konec tedna je nov začetek tedna. Zakaj pa ne. Čas in prostor si lahko krojimo malo po svoje.

Prejšnjo soboto sem se potepala pri naših sosedih na severu, v družbi mami, brata, njegove nežnejše polovice in moje močnejše polovice. Za družinski izlet je manjkal samo oče, pa je nekdo moral zabavati tudi kosmatinski del družine, medtem, ko smo ostali nakupovali.
Vedno, ko se znajdem v kakšni trgovini v Italiji ali Avstriji, se sprašujem, če se le meni zdi ali je tam ponudba izdelkov res precej večja in bojša. Recimo, že samo pri sadju in zelenjavi je ponudba boljša, da o raznih vrstah pijač in sladkarij niti ne izgubljam besed. No ja, lahko se pa samo meni tako zdi. Vsekakor smo se domov vrnili s polnimi vrečkami dobrot in hladilnik je bil zvečer, ko sva ga napolnila, videti precej bolj srečen. Midva pa tudi.

Nedelja je zame pomenila počitek, poležavanje, branje knjige in gledanje televizije. Brez slabe vesti. Medtem, ko sem se jaz še premetavala v postelji, pa se je skupina mojih nekdanjih someščanov, v kateri sta bila tudi moj oče in brat, odpravljala na vrh Slovenije. Z lepim namenom, če mi ne verjamete lahko preverite tukaj.
Mogoče se zdi preprosto. Mogoče se zdi kot nekaj, kar bi zmogel vsakdo. Mogoče se zgodba ne zdi velika in vredna pozornosti. Ampak, potrebno je imeti voljo, ker še samega sebe ni lahko prinesti na vrh hriba. Potrebno je imeti nesebično srce, ker ljudje danes stremimo predvsem k temu, da delamo na sebi in se posvečamo sebi. Zaupanje. Eden v drugega, ker si na takšnem pohodu vsaj malo odvisen tudi od drugih. Zato, in ne zato ker nekatere poznam, drugi so del moje najožje družine, lahko rečem le, da jih spoštujem.

In potem je prišla sreda. Tista, ki sem jo že nekaj časa nestrpno čakala. Ker je bila posvečena nogometu. Času za naju dva in mojemu najljubšemu mestu.

In zakaj imam rada Muenchen? Veliko je razlogov in premalo prostora. Vsekakor pa zato, ker je mesto sproščeno, ravno prav pisano, arhitekturno čudovito in zanimivo, vedno se nekaj dogaja, ima fine pivnice, s hrano po moji meri. In trgovine, kjer vedno najdem kaj zase. In za druge. In Oktoberfest. Tempelj, ker še sama postanem vsaj malo religiozna. In nek pridih domačnosti. Nenazadnje pa imajo tudi moj najljubši nogometni klub - Bayern.

Sreda je Munchen namakala z dežjem in hladila z nekim čudnim vetrom, ki je prinesel ohladitev. Kljub temu, da sem vedela, da me na tribuni Arene dež ne bo motil, saj sva imela karto za sedeže v višjih vrstah, kar pa pomeni tudi, da imaš nad glavo streho, se je vreme vseeno odločilo, da bo počastilo prvo tekmo domačega kluba v tej sezoni Lige prvakov. Zvečer smo že šteli zvezde. In gole.

Vedno se je lepo vrniti tja. Predvsem takrat, ko vem, da bom videla tudi kakšno tekmo. Ker, čisto resno, takrat tudi porazi niso tako grozni, ker je vzdušje med tekmo neverjetno. Vedno me vsaj malo naježi.

Četrtek in petek sta se odvlekla do petkovega večera, malo počasneje, ampak sta se. In potem smo posedali in klepetali in zraven jedli stvari, ki bi morale biti prepovedane, zaradi kalorij in maščob, ampak so vseeno tako dobre.

In moj začetek tedna me je razveselil z zajtrkom na sončni terasi, prostim časom za gospodinjska opravila (kar ni ravno čisto veselje, ampak je toliko lepše potem, ko je vse končano) in časom, ki ga lahko preživljam z mojimi. Najljubšimi. Ljubimi. Tistimi, ko so tukaj, ko ne moreš več naprej sam...

Odštevam dneve. Do še enega leta v mojem življenju. Ki je bilo boljše kot prejšnja. In razmišljam o darilu sami sebi. Nov tattoo se zdi kot dobra ideja. :)