Kakšen dan se zbudim vsa prestrašena. Preganjajo me misli o tem, da ne vem kaj bo z mojo prihodnostjo in v kakšne zanke se bom ujela pri pletenju le te. Kje je tista, ki je za sedaj še ne vidim, pa me bo zadržala na mestu, od koder se ne bom več mogla premakniti. In preganja me (ja, še vedno) tista grozeča številka, ki jo bom obrnila čez dve leti. To me tako ali tako vsako leto pred rojstnim dnem. In včasih se mi zdi, da ne bom zmogla bremena računov in nepredvidenih stroškov, ki se sredi kakšnega lepega dne kar naenkrat pojavijo. Preganja me tista tleča želja v meni, da bi se preizkusila v čem novem, čisto neodkritem, v nečem, česar do sedaj še nisem počela. Ali bi se zmogla preživljati z nečim, kar bi ustvarjala sama? Se mi zdi, v takšnih prestrašenih trenutkih, da vem o čem je pisal Prešeren, ko se je spraševal Kam?
Včeraj sem prijatelju napisala elektronsko sporočilo z mojo dilemo, ki je sedaj ne bom izpostavljala, ampak je nekako podobna zgornjim vprašanjem in preganjavicam. In, kot vedno, je imel preprost odgovor - "Rešitve imaš že na dlani, le strah moraš dat stran in it v akcijo!" Preprosto, kajne?
In to me je napeljalo na novo razmišljanje, česa točno me je sploh strah? Zakaj se zbudim prestrašena pred samo seboj in svojim življenjem?
V tem trenutku so poti še vse odprte, z ničemer se nisem nikjer in nikomur zares zavezala. Imam podporo ljudi, ki me imajo radi in me razumejo, kar se mi zdi precej dobra izhodiščna točka. Imam ideje. Imam nekaj volje. Ostali del pride v paketu z začetkom tistega, kar človeka veseli. Česa me je torej lahko strah? Verjetno same sebe in tega, da nikoli ne bom naredila tistega, kar si želim, zaradi strahu. Ironično. Mogoče soljudi, ki so se vdali slovenceljskem vzdušju in ne stremijo k prihodnosti, ampak so do vratu v neki polpretekli in davno pretekli zgodovini. Ja, saj verjamem, da je tam udobno, o tem že vse vemo. Ni treba pretirano razmišljat.
Danes sem se zbudila z nasmehom. Polna volje in energije za znebiti se tega strahu in iti v akcijo. Kot sem že rekla nekoč in pravim tudi sedaj (in v to trdno verjamem, da ne bo pomote) in so rekli že pred menoj mnogi drugi - prava moč izvira iz nas samih. Če smo prepričani v svoj uspeh, se ni potrebno bati ničesar in nikogar. Ja, pot do cilja ni lahka, ampak je neke vrste vzdržljivostna preizkušnja. Za orat ledine, stopati iz kroga udobja in misliti s svojo glavo velikopotezno, je treba imeti, khm, jajca. Ker, neke se pobede dobijaju na juriš, pravi nekdo. :)
Še vedno se smehljam (vsaj nekje v sebi), ker je do sedaj tale dan uspel ponuditi že nekaj čudovitih informacij. Vsaj takšnih, ki mi pomenijo, da je moj strah o prihodnosti odveč.
Predvidevam, da se energija zmagovalca, ki jo v sebi vzpostavimo, ko se odločimo, da bomo vzeli stvari v svoje roke, pretoči tudi na vse kar delamo in se potem stvari nekako postavljajo tako, kot bi se morale. Lahko se pa zelo motim. Bom videla.
Imejte se...zmagovalno.
Enjoy the ride. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar