Prihodnost je videti svetla, ane? Če se vam ne zdi, je to mogoče zaradi trenutne pooblačitve, mogoče so krivi mediji in PR službe "pomembnih državnih organov", ki kuhajo same negativne novice. Okoli mene so (vsaj v mojem zasebnem življenju) ljudje, ki mi dajejo upanje, da nam bo uspelo nekaj lepega in velikega. Vsem, ki smo pripravljeni videti preko splošnega pesimističnega stanja in negativcev.
Ni vedno lepo, meni nikakor ne gre vedno vse tako kot bi moralo, ampak you can't always get what you want, kajne? In tako je prav, to nas pusti v pričakovanju in hrepenenju, ki sta dobri gonili za naprej. Za v tiste čase, ki v tem trenutku mogoče niso videti najbolj sončni. Ampak vseeno je potrebno vedno gledati naprej. Razen kadar je za nami kaj legendarnega. Kaj, česar se je vredno spomniti vsake toliko časa.
In letos 50 let praznuje družina, ki je gledala v prihodnost. Jetsonsovi. Mogoče jih ne poznate. Mogoče se jih ne spomnite. Jaz se jih. Simpatični. Njihova prihodnost se danes še ni zgodila, vsaj ne v obliki prevoznega sredstva, ki ga pospravimo v kovček in nesemo s seboj. Nobenih problemov s parkiranjem, ha. Tiste prenosne zadeve, v katere zijajo medtem, ko hodijo naokrog smo pa vseeno že doživeli.
Mogoče tudi ostale pogruntavščine :) niso tako daleč.
Vsi imamo neko idejo o prihodnosti in najboljše jo je zajemati z malimi, čajnimi žličkami. Fino je že, če se imamo česa veseliti. Sploh malih stvari. Pa malo večjih. In potem so naslednji dnevi videti tako privlačni in polni. Pa še daleč se da priti.
Sama vsak dan najdem nekaj, kar me bo veselilo do naslednjega. Vadba in druženje danes zvečer. Smrt, ki kadi moje cigare. Jutri. Bukowski je (bil) za moje pojme nekoliko preveč črnogled, ampak zato nič manj privlačen. Cel teden je tako razvlečen na neke male dogodke in srečanja, ki bodo moj, sicer malo osamljeni, preostanek tedna obarvali v eno pisano celoto. In preden bom vedela, se bodo obrnili listi na koledarjih, jaz pa bom že na poti novim dogodivščinam. Bližje temu, kar naj bi bila moja prihodnost. Nič kaj strašljiva ni videti tako.
Lepo je. Samo znati je potrebno pisati prave zgodbe. In se ne pustit. Tistim malim osebkom, ki nam mečejo pod noge polena. Kamne. Balvane. In vse ostalo, da jih le ne bi več ogrožali.
Glavo gor in gledati naprej. Male sreče nam pridejo nasproti včasih kar same od sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar