Ja, moja glava je kar naprej polna želja, tako kot tudi seznami načečkani na vseh možnih in nemožnih papirčkih, v mojih črnih in pisanih čečkalnikih... Polno želja. Vem, vsega imam dovolj, ampak meni se zdijo želje po materialnih in ostalih dobrinah nekaj, kar malo po malo lepša moje dneve. Ker imam vedno v mislih, da nekega dne... ampak res, nekega dne, ko ne bom imela tega in onega stroška, si bom pa prav zares privoščila tisto kar si želim. Nekega dne, ko bo vse skupaj malo drugače, bom pa naredila/šla...
In potem pride dan, ko se mi zdi, da imam tistih nekaj € na računu, ki bi jih pa res lahko porabila za eno od malenkosti na mojih seznamih želja. Tiste večje stvari sem tako ali tako prestavila s seznama "Nekoč kmalu" na "Nekoč, ko..." :)
Vem, da sem že napisala kakšen seznam tudi na tele strani. Želje se izpolnjujejo in menjajo in takole, najbolj vroče ta trenutek - seveda med tistimi, ki jih smem na glas izraziti :) - so naslednje:
- moja obsesija z obgriženimi jabolki ni nič manjša, kljub zgroženim pismom o njihovi izdelavi, ki so nekaj časa nazaj obšla svet. Zato, želja v realizaciji (ne, bolj grdo zveneče besede ne najdem :)) je tale lepotec. Mislim, da je prišel čas. Ker ta je ena tistih, ki ostaja še s prejšnjega seznama.
- blender, v barvi mojega mikserja. Da bi bila prav lepo videti v moji že tako lepi kuhinji.
- nad garažo se trenutno praši en Hitachi SDT-2375, katerega slike vam ne morem pokazati, ker je zadeva iz najboljših let, tam nekje na sredini sedemdesetih (menda) in je pač ne najdem na spletu. Manjka mu en del, da bi deloval tako kot je potrebno. Poleg njega se praši škatla plošč, tistih dobrih starih LP, za katere komaj čakam, da jih bom lahko poslušala. Moja (skromna, hihihi) želja je, da je res za nedelovanje kriv samo en manjkajoči del in bo potem vse delovalo kot mora. Sem pa skoraj prepričana, da bo.
- nekaj takšnega, mogoče v malo bolj ženski izvedbi. V kakšni bolj živi barvi. Ko se bom res posvetila iskanju, bom prav gotovo našla. Do takrat pa v vodi čas pač ne bo moj gospodar.
- sebe vidim kot nekega semihedonista, ampak jaz si res želim, da bi znala uživati življenje. Mislim, saj počnem večino tistega, kar mi kakšnega vetrovnega popoldneva pade na pamet, ampak tako prav zares. Da bi lahko živela od nečesa kar me veseli. Kar rada počnem. Občudujem ljudi, ki jim to uspeva. S tem se ponavljam kot stara plošča.
- to je za otroke. In otrok v meni bi kar malo znorel od sreče, če bi mu kdo pustil sestavljati tole. Ali pa še boljše, tole. Tudi, ko bom nekega dne odkorakala iz kakšne trgovine z eno od teh škatel pod pazduho, ne bom povedala na glas. :)
- želim si tudi, da bi se čim prej začela nova sezona Californicationa, Sherlocka in še kakšne moje najljubše, saj tale sezona kislih kumaric v meni povzroči neko tako abstinenčno krizo počivanja možganov ob buljenju nanizank. Ker je tako fino.
- že nekaj časa iščem kratke hlače. Želim si takšnih, ki ne bi bile preveč športne in ne preveč elegantne. In ne preveč kratke. Pa tudi ne preveč dolge. Ne bi takšnih jeans kratkih. Nisem še našla. Najbrž bo prej konec poletja. Bom pa drugo leto mogoče lahko kupila kakšno številko manjše.
- in za konec še ena takšna, ki jo ponavadi slišim od starejših. K meni nikakor ne sodi. Ampak, res si želim, da bi se znebila stalno prisotne bolečine (ki sicer ni močna, je pa zadnje čase stalno prisotna) in da ne bi bil vzrok zanjo hrbet. Znebila bi se je, brez da še dodatno zastrupljam telo. Odločila sem se, da bom najprej poskusila z enim čudovitim orodjem - možgani. Odmislila jo bom in odmislila tisto za kar sem prepričana, da je vzrok zanjo. Ker, mogoče je psihosomatskega izvora. Bi sprejela. Ne bi bila jezna, če bi bilo res. :)
Tako prav zares si želim tudi kakšnega pobega. Ni treba daleč. Ni treba za dolgo. Samo malo, za dušo. Ne govorim o potovanju ali počitnicah, samo o pobegu. Takšnem filmskem, ko za kakšen dan nihče ne ve kje si. Ko se ne oglašaš na telefon in ne odgovarjaš na maile. Samo greš, se imaš fino, vse kar vzameš od tega pa so lepi spomini. In nekaj trenutkov zase. Za enega. Ali pa dva.
Z željami ni nič narobe. Nikjer ne piše, da si je prepovedano želeti. Nikjer ni z zakonom prepovedano želeti si materialnih stvari. In česa za lastno boljše počutje. Želje so edina takšna egoistična razvada, za katero ne bi smeli prav nikogar obsojati (če kdo vpraša mene, se ne bi smelo nikogar za nič obsojati), ker je popolnoma neškodljiva za okolico.
Pa tudi malo gonilo k našim ciljem. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar