Potovanje od Ljubljane do Bridgetowna. Preko Londona.

Zdi se, kot bi bila že nekaj časa tu, pa sta minila šele dva dobra dneva. Saj ne, da se kakorkoli pritožujem, ampak se mi zdi zanimivo kako drugače dojemamo čas z malo jet leg-a. :) Torej, bilo je kar potovanje, v četrtek sva opravila prvi del poti, krajši del-do Londona. Ker sva morala tako ali tako menjati letališče in to v Londonu lahko pomeni nekaj ur, sva prespala tam. Z letališča do hotela z avtobusom. Celo večnost nam je vzelo in glede na to, da sem bila še v službi v četrtek in da sem imela doma še kar nekaj opravkov, je bila tista vožnja z letališča pravo malo mučenje. Potem pa še podzemna železnica. In cela gora stopnic. Torej, prihod v hotel je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je v tistem dnevu zgodilo. Zjutraj pa - ponovi vse od začetka. S kovčkom in nahrbtnikom na vlak. Pa še na enega. Vendar so bili točni in hitri in sva pravi čas prispela na letališče. Od tam dalje pa... povsem druga zgodba. Prvič sem letela z Virgin Atlanticom. In prvi vtis so naredili nad mojimi pričakovanji. Nobene vrste za oddajo kovčkov (velja poudariti, da so bile vrste povsod okrog), izjemno prijazno osebje, letalo pa... Kako naj povem, navaden 747-400, ampak, ko ima letalo pravi bar ob vhodu, ste lahko prepričani, da bom še letela z njimi. No, nekako mi drugega niti ne preostane, saj moram priti tudi nazaj. Kakorkoli že, krajši postanek v Londonu me je spomnil, zakaj mi 10 in še neko malenkost let nazaj ni bil všeč. In mi še vedno ni. Mi je zelo žal, vendar pri vseh mestih, ki sem jih v življenju videla ima najmanj pristnosti in tiste prave duše. Je preveč... kraljevski. Torej, po mirnem in udobnem letu, veliko rdečega vina in vode ter 4 filmih, smo pristali na Barbadosu. V naprej sem se pripravila, da bo vroče in je. Soparno, ampak tukaj mi prav prija. Zvečer po prihodu, je bilo potrebno nekako premagati tisto utrujenost in telo prepričati, da ni še čas za spanje. Pa sva šla, kot pravi Lonely Planet, da je treba, v Oistins. Ko sva prišla tja, se je zabava šele razvijala in so ljudje počasi prihajali. Domačini. Potem pa tudi turisti. Vse je dišalo po hrani in pivu (Banks je lokalno pivo, ki je precej pitno). In ker so vsi jedli, sva tudi midva. Morske zadeve, ribe in rakce. Pa krompir. Jaz nimam pojma kaj sem naročila, na koncu je bilo super in glede na to, da sva na hrano čakala skoraj eno uro, ker je bila vrsta res dolga, tudi precej sveže. Zabava se je razvila malo po tem, ko sva končala z večerjo, ko so se pričeli vsi pozibavati ob ritmih karibske glase. Meni je bilo super, sem se tudi sama malo razmigala, dokler niso pričeli vrteti nekih modernih dance ritmov. Moja brca v zadnjo plat, da se odpravim spat. Ker me še kar preganja časovna razlika, sem bila v soboto budna že pred sedmo in sem nestrpno čakala surfanje ob devetih. Na Portugalskem spomladi sem dobila dobre osnove, ker sem imela super coach-a in surferje okoli sebe, ampak tole tukaj se nikakor ne more primerjati s Portugalsko. Oblačenje neoprena pri 14 stopinjah, ko te zaliva dež in te veter skoraj podre po tleh ima svoj čar. 30 stopinj in primerno topla, svetlo modra voda, kjer vidiš dno ima tudi svoj čar. Težko rečem kaj mi je bilo bolj všeč za sedaj, dejstvo pa je, da sem se tukaj počutila veliko bolj udobno. In mi je zato tudi veliko lažje šlo od rok in nog in pač vsega, kar sodeluje pri suranju. V glavnem, uživala sem, pa naj ima to kakšne posebne zveze s temperaturo in tem, da so dovolj kopalke... ne vem. Danes nas je malo preganjal dež. Je le tisto obdobje v letu. Manjša gneča v zameno za malo slabše vreme. Nekajkrat sem se skrila pod streho, enkrat za eno uro pobegnila v fitnes, Jan pa se je pred dežjem skrival kar pod vodo, saj se je odločil danes opraviti dva potopa. Popoldan je bilo zopet lepo in sva se, kot sva nasedla kita, valjala po vodi. Tako... kdo bi vedel kaj prinašajo prihodnji dnevu. Niti me zares ne zanima, ker bo prav vse v redu. Tako in takrat, kot mora biti.