Polno glavo misli imam. Za izvoz. Takšnih in drugačnih. Tistih zaskrbljenih, ki malo bolijo v kotičkih in mi ne dajo miru. In tistih kaj še mora v moj (neverjetno), tokrat na pol prazen kovček. Včeraj sem se navzela neke energije, ki se mi je, kot trn zapičila med obe pljučni krili in me kar malo duši. V glavnem, malo sem žalostna.
Pišem sezname stvari, ki jih potrebujem. Sezname opravil, ki me danes še čakajo. Skozi misli mi drvijo naključne besede; fotoaparat, krema, kopalke, dokumenti... vse tisto, kar je povezano z dopustom. Pa ne pozabi knjige. In, joj, alarm. Pa seveda polnilec za telefon. Ker moj svetleč malček je tudi moj stik s svetom in meni ljubimi, brez tega pa pač ne gre.
Komaj čakam trenutek, ko se bom zvečer ulegla v posteljo, šla počasi v sanje, vse ostalo bo pa za menoj. Pripravljeno. Pospravljeno. Čakajoč na jutrišnje popoldne...
Ali pa vsaj trenutek, ko se začne nogometna tekma danes. Sem bila dva dni kar izgubljena brez nogometa. :)
Torej, en takšen poln dan je bil do sedaj. Polepšan z nekaj čudovitimi trenutki. Prijaznimi ljudmi onstran telefonske slušalke.
In lepim darilcem, ki se mi prav lepo poda, hvala mami.
Nekoliko brez zadostne mere samokritike dodajam tudi naslednjo:
Danes, čisto na robu jutra,
ko se je še z meglo umival zrak
in so ptice dvigale svetlobo v nebo,
si tiho, prav po prstih, stopal po tanki črti,
ki loči svet od drugega. Tega. In tistega.
Podajal si mi roko,
s trepalnicami brisal prah z nekih preteklih noči,
ki jih jaz postavljam na omaro in loščim,
enkrat mesečno, da se ne bi izrabile.
V tvojih očeh je nekaj. Me drži z neznansko močjo.
Čisto na robu jutra sem te pustila.
Vzela sem trenutek, malo tebe spravila v žep
za takrat, ko bom razmišljala o tistih vseh ostalih, ki bolijo
in času, nekje v zakladnici vesolja, ko bova.
Če boš ljubil tudi takrat, bom verjela.
Do naslednjič...
Imejte se radi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar