En moj čisto drug svet

Mene nosi nekaj. Večkrat. In že spet.
Včasih me odnese kam daleč, ko posedam za računalnikom, gledam skozi ogromna okna nekam v daljavo, skozi vse, ki hodijo mimo, kot bi bili samo meglice. In za tistim oknom, kot bi bila Narnia, se dogajajo neverjetne stvari. Včasih je tam bela peščena plaža in žgoče sonce (ja, zadnja dva dni je tudi res tam ena sama vročina in sonce) in najine stopinje na njej, ko hodiva, kot začarana, nekam proti obzorju. Jezi me, ker ne vidim kam, ker potem vedno pride nekdo, ki se mu uspe zriniti v ta moj čarobni svet in me prebuditi.
Kdaj pa kdaj se pokrajina popolnoma spremeni in sem sredi zasneženih vrhov. Veter in jaz. In mi manjka samo še en korak, da bi razprla roke in ugotovila, če lahko, kot ptica, odjadram na boljših vetrovih. Stran od vseh.
Kadar na to moje čarobno okno trkajo dežne kaplje, me nosi v objem k tebi, v kakšno kočo s kaminom, v krajih, ki ne obstajajo na zemljevidu. Ali pa v kakšno drevesno hišico, kam v trope.

Čeprav se zdi, da je ravno to okno moj portal za pobeg v neke druge svetove, ni čisto tako. Jaz lahko bežim na čisto vseh mestih, kjer se znajdem. Včasih v čakalnici zdravstvenega doma, ko se skušam izklopiti stran od vsakdanjih problemov ljudi, ki čakajo skupaj z menoj. Ali pa na avtobusu, da pozabim, da ljudje v poletni vročini oddajajo še bolj neprijetne vonjave kot sicer. Lahko tudi pri frizerju, ko upam, da bo čim prej minilo.
In, kot sem že enkrat ali večkrat omenila, odločno preveč sanjarim. Pa si ne znam pomagati. S tem je tako, kot z vsem ostalim - ko enkrat ugotoviš kako fino je, se je težko upreti, da ne bi še kdaj poskusil. Potem pa, z vsakim odhodom na "drugo stran" postajamo večji mojstri pobegov v sanje. In vedno lažje je, ne glede na to kje in s kom smo.

In, ker je veliko lepše bežati v dvoje, to največkrat počnem s teboj. Ker si tako enostavno prenosljiv in se zliješ prav z vsako pokrajino, z vsemi barvami in letnimi časi, najpomembneje pa, z mano. Tako je to, ko nekoga dovolj dolgo držiš v svojem srcu in ugotavljaš, da si skupaj enostavno boljši...

Mlaj je, verjetno zato danes še toliko lažje sanjarim. Ujela sem se v začaran krog dveh nezdružljivih svetov.

P.S.

Še 6 delovnih dni, pa bo del mojih sanjarij postal vsaj malo resničen. :)