(Kao rani mraz - Balašević)
Kolikokrat uporabimo besedno zvezo ljubim te, kar tako, kot bi bilo to nekaj, kar si zasluži slišati prav vsak. Kot bi jo razvrednotili. Sploh, ko jo uporabimo takrat, ko tega ne mislimo čisto popolnoma resno. In tega res ne bi smeli početi.
Nekateri izrazi ljubezni, kot recimo ta, so rezervirani za posebne ljudi, za posebne trenutke. Potrebno je izbrati kdaj in komu bomo namenili ti dve besedi. Tisti posebni osebi. Neponovljivi.
Nekomu, ki ti kar tako, sredi noči, ko ležiš v njegovem objemu pove, kako mu pašeš. Tistemu, ki razume brez besed česa si želiš. Nekomu, s komer bi se ljubil večkrat na dan, počasi, kot da imaš ves čas na tem svetu. Tistemu nekomu, ki je razlog, da zjutraj vstaneš iz postelje, katerega nasmeh je najlepša stvar na tem svetu in katerega odsotnost lahko boli tako zelo, da se ustavlja čas in reže še počasneje. Ljubim te, je za nekoga, ki je tvoje življenje, četudi mogoče to ni. Za nekoga, ki je veliko več kot to, ker bi se življenje ustavilo v trenutku, ko bi se izgubil na poti. Za nekoga, v očeh katerega lahko vidiš svoje še nerojene otroke, čeprav nisi čisto prepričan, če si jih sploh želiš. In obronke večnosti, ki bi jo z njim delil. Možnosti in razsežnosti samega sebe ob njem.
Vsak od nas vidi nekaj posebnega v nekom. Nekoč pa pride mimo tista oseba, za katero je primeren zgornji citat. Kar tako, iznenada. Brez posebnih pričakovanj. Kar enkrat, ko nekega popoldneva med kosilom ugotoviš, da je to prav zares to. Eno od tisočih življenj. Prav tisto v katerem se ljubi.
Če se vam zdi, da je vaše življenje tisto - povejte na ves glas. Ampak iskreno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar