Kot antropologinji (no, uradno bodoči antropologinji) mi je popolnoma jasno, da so življenja drugih ljudi zanimiva. Kaj počnejo. Kakšni so njihovi vzgibi, da to počnejo. S kom počnejo. Kakšni so cilji početja. Vem, tisoč in eno vprašanje, za vsakega posameznika, za pripadnike različnih kultur. In, čeprav naj bi radovednost gnala človeštvo naprej in izume od dobrega k boljšemu in je super stvar (pri čemer ne gre pozabiti na "curiosity killed the cat"), ni vedno dobrodošla. Ko ob neprimernih trenutkih sprašujemo neprimerne stvari. Vsi kdaj to počnemo. Razlika v ljudeh je le ta, da nekateri vemo kje je meja, ko je čas, da odnehaš spraševati in si samo misliš svoje v zvezi s čim, če si že moraš, pa tudi to ni potrebno. Ker ima vsak svoj razlog za nekaj. Nekateri pa nimajo nobene meje. Preveč sprašujejo. Najhuje pa je to, da se ta njihova radovednost, ki pa to ni več, ampak je že čisto navadno babje vtikanje v zadeve, ki se nikogar ne tičejo, potencira do te mere, da je že skrajno neokusna. In četudi je mišljeno kot šala, ni smešno.
Vedno se sprašujem kaj je razlog za to. In ugotavljam, da takšni ljudje verjetno nimajo prav preveč razburljivega življenja in se, kot pijavke, prisesajo na vsak potencialno zgodbo in trač. V večini teh zgodb, ki nastanejo v njihovih glavah ni veliko resnice in seveda, nihče ne preveri, če imajo za takšno zgodbo trdno osnovo, dokaz, s katerim lahko pomahajo pred nosom vsem tistm, ki si želijo izvedeti izvor trača.
Poleg tega, da jim manjka adrenalina ali pa življenja, so značilne lastnosti tračarjev tudi skrajna zdolgočasenost, nevoščljivost (ja, smo pač Slovenclji), pomanjkanje samozavesti za ustvarjanje lastnih zgodb in preveč prostega časa.
Saj ne pravim, da je veliko takšnih okrog mene, ampak tistim nekaj, ki se občasno zadržujejo v moji bližini pa sporočam, da se iskreno zahvaljujem za vsako skrb v zvezi z mojim življenjem, ampak posledice odločitev, dejanj in izjav bom nosila sama, tako da lahko vi mirno spite in se ne potrebujete tako naprezati v zvezi z razmišljanjem. Priznam, pozornost godi, lepo je biti občasno v središču pozornosti, ampak če vas kaj v zvezi z mano zanima, pridite do mene in me vprašajte direktno, z veseljem vam bom odogovrila, ker res nimam česa skrivati. Zgodbe, ki se jih ne bi sramovala nobena nadaljevanka latinskoameriškega izvora, pa vseeno preverite preden jih razlagate drugim.
Mogoče vam kdaj pride prav še majhen namig; mene res ne zanimajo trači. Niti tisti v zvezi z mano, niti z vami. Ti slednji še najmanj. Vendar, ko mi prične presedati vse skupaj, bom z veseljem nalašč vrgla kakšno kost za glodanje. In uživala v eksperimentu, v katerem so bele laboratorijske miši ravno tisti, ki najbolj tračajo.
Ne vem, meni to res ne gre in mi ni jasno. Ali pa se mi samo preveč dogaja v življenju. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar