Pa je minil še en teden. Tako hitro, kot bi mignil.
Gledam skozi okno in opazujem ljudi, ki hitijo nekam. Z avtomobili in kolesi. Z motornimi kolesi in peš. Vsak v svojo smer, vsak s svojo torbo. Se sprašujem, kaj nosijo v teh torbah. Nekateri verjetno pol svojega življenja, s slikami cele družine v denarnicah. Vedno sem se spraševala o smislu tega, ampak sem ugotovila, da očitno imajo neke vzgibe za to, ki jih jaz (še) ne razumem. Nekateri v torbah nosijo prava mala premoženja plačilnih kartic, gotovine, nakita in drugih veliko vrednih stvari. Mogoče ima kdo takšno torbo kot jaz. Polno šare, ki ti je v napoto, ko želiš najti ključ. Ali pa nekaj, s čimer bi namazal ustnice. Moja torba vam o meni ne bi povedala prav veliko, ker imam v njej denarnico z dvema karticama, brez slik, en osebni dokument, tri različne kreme, malo torbico s tistimi ženskimi nujnimi zadevami, dva polnilca za telefon, prazen USB ključ, na pol popisan Moleskine, ključ od avtomobila in zavitek žvečilnih. Torej, razen tega, da sem ženska (kar bi najbrž izdala že torbica), bi izvedeli še kakšen avto vozim, da me občasno odnese v tujino, kje stanujem, kdaj sem se rodila in da veliko žvečim. In ja, da še znam pisat brez računalnika. Nekaj koristnih podatkov, če bi mi želeli ukrasti identiteto, ampak ničesar globjega. Ničesar tistega človeškega.
Sama ne želim vtikati nosu v življenja drugih ljudi, ampak, ko vsa zasanjana strmim skozi okno, v vse, ki hitijo kot mravlje, vsak v svoje mravljišče, me začnejo zanimati. Prav tako, kot na letališčih. Zgodbe. Njihove.
Se tudi gospa v zeleni obleki zjutraj opazuje v ogledalu in ugotavlja, da je neaktivnost na njenem telesu pustila kakšno kožno gubo preveč? Kako se v resnici v svoji koži počuti dekle, ki je na prvi pogled neverjetno samozavestno in opazuje svoj odsev v vsakem oknu? Kam hiti gospod v kravati, ki poleg nahrbtnika z računalnikom, nosi tudi majhno škatlico, zavito v darilni papir; bo presenetil ženo ali se mu mudi na skrivni zmenek?
In potem si za trenutek, tako iz čiste radovednosti zaželim, da bi lahko pokukala v njihove torbe. Bi se zgodbe, ki si jih izmislim zanje, potrdile? Mogoče bi našla kaj, česar ne pričakuješ od osebe, ko si na podlagi videza ustvariš mnenje o njej. Mogoče bi ugotovila, da je kdo moja sorodna duša (ali to obstaja, tako v resnici?). Mogoče bi bila razočarana, ker bi bila notranjost torbe preveč dolgočasna in urejena...
Kakšne dni je tako lahko opazovati ljudi in vsebino njihovih torb, nahrbtnikov, torbic (in vsega kar lahko obsimo nase in natlačimo z vsemi možnimi stvarmi). In si predstavljati njihova življenja. Ker se potem naše zdi nekje daleč in se, vsaj za nekaj trenutkov ni potrebno ukvarjati z vpašanji, ki nas težijo. Na žalost si zase ne moremo kar izmisliti zgodbe in jo sanjati dokler bi želeli.
Če pa bi si jo lahko, potem bi bila jaz...
V bistvu sem želela pisati o nekem pogovoru, ki sem ga imela z nekom v tem tednu, pa so me zanesle zgodbe in sanjarije. In pisane poletne torbe. Pa kdaj drugič. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar