Podopustniška egoterapija

Vzela sem si malo dopusta. Iz prejšnjih objav je jasno, da zares. Pa tudi sicer, kar takole, malo tudi od pisanja. Ne zaradi pomanjkanja navdiha, ampak preprosto zato, ker si je od vseh stvari potrebno kdaj pa kdaj vzeti malo oddiha.
In če, prav na hitro, povzamem zadnja dva tedna, bi se povzetek glasil nekako takole;
rajsko, nepozabno, vredno, da se še kdaj vrnem, kristalno čisto in toplo morje, posebni in zanimivi ljudje, mir, tisto čisto pravo počivanje, odličen rum, čudoviti razgledi in prav osladno romantični sončni zahodi. Nekaj se je zgodilo na tem delu sveta, da sta se preprostost in lepota stresli, kot se zrela jabolka raztresejo po tleh, ko zapiha malo močnejši veter.

Seveda pa bo potrebno za lasten vtis o teh dveh čudovitih otočkih kar tja, ker, vsaj tako pravijo, imajo vsake oči svojega malarja. :)

Če vzamete s seboj koga prav posebnega, se bodo barve rastlin in morja in neba in peska bleščale še lepše in bolj intenzivno.






Dnevi so minili kot bi mignil in prišla sem nazaj. V realnost. V tisti enak vsakdanjik, ki me je gnal pred dopustom. In me bo verjetno še kar nekaj časa. Včasih si želimo, da bi bil naš vsakdanjik še dolgo takšen, saj to pomeni, da imamo službo in redno plačo in da si lahko privoščimo nekatere stvari takrat, ko si jih zaželimo. Vse res. In vse lepo in prav. Pa vendar... v petek, ko sem se zjutraj vozila v službo, me je malo dušilo. Kot bi me nekdo tako zares stiskal za vrat. Malo mi je šlo na jok. Nekoliko tudi zato, ker sem se še vedno počutila bolj slabo, malo pa tudi zato, ker sem videla enake prizore, kot sem jih gledala dva tedna prej, preden sem za čisto kratek trenutek pobegnila. Rjava železnica, ki jo je nekako pozabil čas tam med polji koruze in pšenice. Za mano se je po njej pripeljal vlak poln grafitov. In odbrzel naprej. In enake hiše, samo v malo bolj poletni preobleki, z vsemi rožami in vrtnimi garniturami. Še registrske številke vozil, ki jih zjutraj srečujem, so mi znane in vsak dan enake. Nekateri še niso šli na dopust.
In potem tista grda rumena tabla, ki označuje, da vstopam v prestolnico in smrdljivi tovornjaki pred menoj. Pa klavstrofobičen predor, ki sicer mojo pot v službo neizmerno skrajša. Luknje v cesti. Večna gradbišča, ki se v naši državi očitno nikoli ne spremenijo v kaj drugega kot pač... še malo večja gradbišča.
Vse to me je tako dušilo. Napad panike, mislim.

Vsaj nekaj pa se spreminja... ljudje okoli nas. Kar naprej prihajajo novi, ki si jih je potrebno zapomniti. In jih umestiti nekam v svoje življenje. Nekateri so v nekem neprestanem tranzitnem obdobju, tako, so in niso. Prihajajo in odhajajo. Jemljejo mesto in ga puščajo praznega. In tisti, ki so bili pa se izgubljajo. V nekih drugih ljudeh. Kdo bi jim zameril.
Vsaj to malo razbija dolgočasno rutino.

Ne vem, če sem že kdaj imela takšno podopustniško krizo. Če sem se že kdaj tako težko vrnila v ustaljeno kolesje. Videla sem že veliko sveta, moji oddihi in potovanja so (zahvaljujoč mojim najdražjim) vedno bili in so izjemni, toda na takšen način, kot sta mi srce vzela ta dva mala karibska koščka zemlje sredi morja... ne, to se mi pa še nikoli ni zgodilo.
Veselim se trenutka, ko bom pod tistim čudovito toplim soncem zopet zakopala prste v bel pesek. In morda, morda, bom naslednjič tam pustila še kakšen kos svojega srca.