naprej. Ker je njihova služba kot zajedavec, ki se je prisesal na življenje. Verjamem, pridejo trenutki, obdobja, ko je enostavno vsega preveč in smo okupirani z vseh strani, vsi kar naprej nekaj hočejo od nas... Vendar, če je tako prav vsak dan, potem nekaj ni v redu. Ali je krivo naše upravljanje s časom. Ali pa služba, ki v vsakem primeru zahteva veliko preveč od nas. Ali pa smo krivi sami in naša nezmožnost uporabe ene preproste besede; NE.
V podjetju kjer sem delala, so nam na nek način skušali privzgojiti, da je potreben "work-life balance", torej pravo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Seveda je ideja dobra, ampak se mi zdi, da je bila, vsaj tam kjer sem delala, nekoliko utopična. Ločevanje zasebnega in službenega življenja je nekaj, kar se mi zdi nujno potrebno. Usklajevanje časa tako, da se lahko, nepovezano s službo, ukvarjaš s svojimi najljubšimi stvarmi in ljudmi, prav tako.
Res je, da sama nisem na takšnem položaju, da bi se od mene zahtevala neprestana prisotnost v pisarni. Prav tako se lahko vsi deli delovnega procesa zgodijo brez mene, brez vsakršnega problema. Zato mogoče nisem prava oseba, da bi pisala o tem, kako si je potrebno vzeti prosti čas. In kako ni potrebno za vsako stvar prevzeti odgovornosti in si naložiti toliko dolžnosti, da na koncu ostajamo v službi do poznih večernih ur in zamujamo trenutke z ljudmi, ki so nam blizu.
Jaz rada delam. In ko je veliko dela, delam resno. Rada imam svoje odgovornosti in delo, ki ga lahko opravljam samostojno. Prav tako nimam nikakršnih težav z delom v skupini, kjer sem odvisna od drugih in drugi od mene, čeprav sem res bolj samostojen igralec. Ko pridejo obdobja, ko je dela ogromno, mi nikakor ne predstavlja nobenega problema ostajati v službi tudi do poznih ur, da le opravim in končam stvari, ki sem jih začela, tako kot je potrebno. Vendar, kljub temu, imam rada tudi svoj prosti čas. In od delodajalca pričakujem, da mi ga omogoča. Do danes so se ljudje kar nekako razvadili, da smo dosegljivi 24 ur na dan, vse dni v tednu. In nekateri tako očitno želijo živeti. In, ko se prvič oglasimo v poznih večernih urah, konec tedna na telefon, v zvezi s službenimi temami, takrat smo dali jasno sporočilo, da bomo z veseljem vedno in povsod dosegljivi. Jaz na žalost ne morem delovati tako. Z največjim veseljem se oglasim na službeni telefon pozno popoldne, ne bom pa se oglasila po deseti zvečer. Ni nobenega problema kakšne stvari narediti od doma, ampak ne bom pa od doma delala med dnevi, ko sem na bolniški ali na dopustu, ker to so dnevi, ki so z razlogom namenjeni počivanju.
S strahom, kaj bodo rekli delodajalci, se veliko posameznikov uklanja temu. Ampak se ne zavedajo, da svojo plačo zaslužijo s pridnim delom v delovnem času, med delovnimi dnevi in da si s tem pridnim delom zaslužijo tudi svoj prosti čas.
Je pa lepo, ker smo si ljudje tako zelo različni. Nekateri se z mano nikakor ne bi strinjali. Verjetno tisti, ki so se odločili za ekstremno, dolgoprogaško kariero. Spoštujem to. Jaz sama se bi (in sem v tem življenjskem obdobju se) odločila, da želim delati dobro, pustiti vtis, da sem odgovorna in da se ljudje lahko zanesejo name, vendar uživati življenje, potovati, loviti sončne žarke in valove, nedotaknjena zasnežena pobočja in, ko se mi zahoče, počivati. Delati svoj work-life balance.
Danes sem želela meni izjemno ljubi osebi sporočiti, da ji tovrstno ravnovesje ne gre od rok. Ne vem kako je bilo razumljeno, moj namen je bil sporočiti, da so okoli ljudje, ki jim je ta oseba draga toliko ali pa še bolj kot meni in da ne bodo večno čakali na svoje trenutke. Saj se lahko motim in imam samo jaz vtis, da dela preveč, pa v resnici niti ne, ampak verjetno se ne motim. In tolikšna količina opravkov in stresa pač nikakor ni dobra.
Medtem pa čas počasi stopa svojo koračnico naprej in odnaša s seboj trenutke, ko smo dovolj mladi in zdravi, da bi kam odpotovali, ko imamo dovolj energije, da bi tekli z otroci na popoldanske sprehode ali odšli s prijatelji na pivo in se iz srca in prav otroško razigrano nasmejali, da bi se usedli na ali v svoje najljubše prevozno sredstvo in se z glasbo v ušesih in vetrom v laseh odpeljali lovit skrivnosti in razglede. Ali pa se preprosto ugnezdili v objem tiste prave osebe, duše dvojčice (četudi v to ne verjamem) in vsaj za nekaj trenutkov odsanjali drugam. No, v vsakem primeru, čeprav je mogoče zvenelo kot naduto pametovanje nekoga, ki nima v službi nič početi, je bil moj namen dober in skrb popolnoma iskrena. Ni bil nasvet. Ni bilo zbadanje, da ni potrebno misliti, da se brez nas ne bo nič zgodilo. Ni bilo sebično zgražanje, da pa res ni potrebno toliko delati. Bila je opazka in izražanje skrbi. Kot naredi nekdo, ki te ima rad.
Če ste se odločili za resno kariero in živite svojo službo ali pa za to, da živite svoje sanje... ne pozabite, da nobena skrajnost ni dobra in priporočljiva. Tam nekje zunaj pa se odvija veliko stvari, ki bi jih bilo prav zares škoda zamuditi, ker ste prepričani, da se bo vse ustavilo, če vi malo izprežete. ;)
Vedno me na "zamujene" trenutke življenja spomni tale pesem
Ni komentarjev:
Objavite komentar