V življenju napišem večino elektronskih sporočil v povezavi s službo. Velikokrat se zgodi, da ta sporočila pišem zelo jezna ali pa pod stresom in se trudim nekatere stvari malo olepšati, da ne bi poslala preveč grobega sporočila ali pa da ne bi oseba na drugi strani neposredno čutila moje slabe volje, še vedno pa razumela informacije, ki sem jih želela podati.
Ko pišem kratka sporočila na mobilnem telefonu, se izogibam resnim debatam, ker vem, da bo vse skupaj precej drugače zvenelo, kot bi moralo. Sploh še s kakšnim zatipkom.
Zadnje čase se mi kar pogosto dogaja, da ljudje zelo narobe, namerno ali nenamerno, razumejo napisano. Stvari vzamejo preveč osebno ali pa premalo resno. Me kasneje sprašujejo zakaj sem bila tako jezna, ko niti nisem bila ali pa menijo, da sem se šalila, ko se niti najmanj nisem. Krivda je moja, ker očitno se ne znam izražati tako, da bi ljudje to razumeli. Vsaj tako sem mislila.
Obrazni izraz, ton, višina glasu, položaj telesa,... vse to je pomembno, ko želimo dostaviti sporočilo do nekoga in predvsem, kadar želimo, da je dostavljeno na pravi način. Razen, če si dober manipulator.
Ugotavljam, da je, čeprav bolj dolgotrajno, prijetneje pisati sporočilo, kot se soočati osebno. Vsaj z nekaterimi, ker mi vzamejo čisto preveč energije in težko dobim kakšno informacijo nazaj. Nekateri nastopijo tako odločno, da blokirajo vsakršne poskuse pogovora in vztrajajo pri svojem. Nekateri ne najdejo besed, da bi sploh pogovor stekel kot bi moral. Z nekaterimi preprosto ni pravega pretoka energije, da bi se želela pogovarjati osebno. In tako, ko seštejem takšne interakcije preko celega dne, ugotavljam, da je dejansko veliko manj naporno napisati sporočilo.
Vendar, kot že rečeno; nisem ravno najbolje razumljena. Nekateri me namerno narobe razumejo, to mi je jasno, saj želijo doseči svoje; ali, da se lahko pritožujejo čez mene ali pa, da so lahko potem žrtve. Drugi so malo arogantni ali pa so bolj občutljivi in razumejo vsako bolj resno sporočilo kot osebni napad. In potem še tisti, ki v vsem iščejo neke globje pomene. V nekaterih zadevah jih pač ni. Tako to je. Kar je napisano je napisano. Ničesar nisem skrila med besede in vrstice.
Ker sem trenutno malo utrujena tudi tako na splošno, je za mano in pred mano eno malo bolj intenzivno obdobje, mi je vsak pogovor, ki ni res nujno potreben še toliko bolj naporen. No, pa tudi tisti, ki so nujno potrebni. Včasih pogrešam delo s stroji. Kakšen dan na teden bi mi prav prijalo, ker bi zopet poslušala brnenje stroja, pustila mislim prosto pot in se mi ne bi bilo potrebno zares pogovarjati z nikomer. Balzam, če se to zgodi občasno.
Toliko narobe interpetiranih in narobe razumljenih sporočil me je že kar potrlo. Ker, da, očitno je z menoj nekaj narobe, da dajem od sebe tekste, ki so očitno prezahtevni za razumevanje ali pa premalo jasno razdelani. Morda pišem na način, ki da ljudem misliti, da res v vsem napisanem skrivam nek drug pomen.
Potem sem se pa odločila, da je to moj način pisanja. Moj način izražanja. To sem jaz. Zakaj bi morala to spreminjati. Predvsem pa, zakaj bi morala biti jaz slabe volje, če nekdo drug ne razume. Škoda mojega časa in energije, da bi me grizlo nekaj, kar me vsaj malo ločuje od drugih. Način izražanja.
Od danes dalje to ni moja bitka. Včasih so teksti ravno stvar interpretacije in naj si vsak misli kar si hoče. Tisti, ki razumejo, bodo razumeli. Tisti, ki nočejo ne bodo, ne glede na to, kako jim serviram informacije. Tisti, ki bodo iskali pomene, ki jih ni, jih bodo vedno našli.
Tega se ne da zmagati.
Sploh ne v neuradni komunikaciji, kjer je vsak tekst tudi malo egoterapije.
Želim vam čudovit dan in prijetne pogovore, ki vas napolnijo z energijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar