Takšna, malo pomladna

Če ne bi tiste pomladi, na klopi ob morju,
na vse veje dreves obesila odtisov svojih spominov,
kot bi vedela, da jih bom neke druge pomladi,
starejša in izmučena potrebovala,
bi se verjetno lovila v vzporednih prostorih mehurčkastega vesolja.

Če ne bi tiste pomladi, ob še malo zimskem vetru,
v vse drobne kamenčke na katere sva stopila,
kot bi vedela, da bom nekoč stopinje ponavljala,
vtisnila naju, z atomsko energijo,
bi bila v tej drugi pomladi pot brez vsakega pomena.

Če te ne bi takrat tako pomladno prijela za roko,
da sem vskrala vso tvojo energijo, naravnost v srce,
bi se danes spraševala kaj sem tam počela,
ker si ti, tako spremenjen z neko drugo energijo,
zdaj videti prazen in drugačen.

Včasih se, kot tega pomladnega jutra, zbudim s tabo.
Diham te z vej tistih dreves,
srkam iz stopinj, ki sva ji vtisnila na kamenje.
In tvoj nasmeh se ni spremenil.
Tvoja koža še vedno tako pomladno, morsko diši. Kot takrat.

Nisi pozabljena obljuba.