V nedeljo, 14.6. sva se sredi noči že odpravila na letališče v Quitu, od koder sva poletela v Miami. Dan že tako ali tako ni bil posebej radosten, dopust se je sedaj zares iztekel, vračala sva se v vse do sedaj znano. Čeprav mi je vedno lepo, ko po dopustu pristajamo na Brniku in iz letala lahko opazim našo hišo sredi zelenja, pa vsa polja, planine,... Slovenija je lepa, vendar je lepo tudi drugje. V Ekvadorju je zelo lepo. Zato mi je bilo še toliko težje oditi.
Torej, čakal naju je cel dan posedanja in postavanja na letališču. Letališča so mi načeloma všeč in rada opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo ali pa samo čakajo, poleg pa razmišljam kakšna je njihova zgodba. Zakaj zamujajo na letalo, zakaj so odšli, kam gredo z vso prtljago, ki jo potiskajo na vozičku pred seboj... Predvsem pa ali jih kdo veselo pričakuje ali gredo nekam, kjer bodo sami, ker obračajo nov list v svojem življenju. Kljub vsemu temu, kar mi zaposluje misli, ko tudi sama čakam, da se vrnem domov, k ljudem, ki me imajo radi, pa me čakanje vseeno jezi.
Ko sva se odločila, da si poiščeva kosilo, v eni od mnogih restavracij s hitro (in preveč mastno) hrano, pa sem uspela ugotoviti kaj je tisto kar me jezi pri prebivalcih ZDA. Dejstvo je, da pri takšni količini ljudi seveda vedno najdeš tudi bedake. Vendar sem jih na svojih potovanjih v Združenih državah naštela že vse preveč. Takšne, ki jim je v življenju dolgčas in svoje veselje najdejo v vtikanju v življenje nekoga drugega... Zgodilo se je tudi tokrat, da se je možak obregnil ob Janovo majico. Če dojameš bistvo napisa, je majica zabavna. Če ga ne, je samo še ena majica v vrsti vseh majic z napisi, ki ti ne pomenijo nič. Če pa imaš slabo vest zaradi zgodovine in svojih prednikov, pa se ti zdi majica neprimerna... kot se je zdela gospodu, ki je Jana napadel, da je res ne bi smel nositi. Želim si samo, da bi bila poleg v pravem trenutku, ker bi mu povedala svoje. Naj se ne bi spuščala na tako nizek nivo, ampak kar je preveč je pa preveč.
Kakorkoli že, dan so nama polepšali kasneje, ko sva zaradi preveč polnega letala lahko letela v business class-u. :)
Vrnitev domov ni bila preveč težka in mislim, da sem se že popolnoma aklimatizirala in sem pripravljena na nove izzive. :) No ja, o tem sednjem bi se vsekakor dalo razpravljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar