Na poti iz Minda sva se ustavila v Quitu, ker sem jaz svoje čtivo za na pot prebrala že zdavnaj. Kljub temu, da je nakupovalno središče ogromno, seveda ne premore knjige v angleškem jeziku. Ker je razprodana... me sploh ne čudi, prva dva dela sta res dobra. :) Torej, ostala sem brez knjige, sem pa imela velik nasmeh na obrazu, ker so imeli vsaj dobro ekvadorsko čokolado. :) Poleg tega pa se je obetalo še nogometno popoldne. Ravno zaradi tega, je bilo pametno prav hitro zbežati iz Quita.
Čeprav sva si ta del Ekvadorja že ogledala, sva se vseeno vrnila v San Pablo del Lago. Malo mestece poleg večjega Otavala. Še ena hacienda, ki pa je precej drugačna od tistih dveh, kjer sva bila prej. Hacienda Cusin ni toliko domača, kot recimo Hato Verde ali Manteles, ker je precej večja. Poleg nje je tudi samostan, med haciendo in samostanom pa so lepi vrtovi, prostor za piknik, igrišče za košarko,... Na haciendi si lahko privošćiš bivanje v mali hišici, ki je nekoliko skrita za drevesi in drugim zelenjem ali pa v lepih sobah, ki imajo vsaka svoj kamin (ki še kako prav pride zvečer). Torej; precej bolje kot Tarzanova hiška v Mindu. :)
Ko sva se nastanila in ko sem pregledala kako izgleda posteljnina in če je kopalnica vsaj približno dovolj čista (in ja, oboje si zasluži desetko), sva se malo razgledala po posestvu in si rezervirala krajši izlet s konji naslednje jutro. Potem sva se peljala malo naokrog in na koncu pristala v nekem parku, ki nosi ime po ekvadorskem državnem simolu - kondorju. Park sicer vodi nekdo z Nizozemske, tam pa poleg dveh kondorjev lahko obiskovalec vidi tudi več vrst orlov in sov. Nekatere ptice so prav zabavne... kako te opazujejo kaj boš storil ali se boš preveč približal in ali je njihova večerja v nevarnosti. Na poti na haciendo sem izpopolnjevala svoje znanje španskega jezika (neobstoječe, čeprav se zelo hitro učim), ko sva na radiu poslušala prenos nogometne tekme med Argentino in Ekvadorjem. Glede na to, da sem v Ekvadorju in da si Argentine ne želim na svetovnem prvenstvu 2010, je verjetno jasno za koga sem navijala. :) Ravno zaradi te tekme pa sem tudi ugotovila, da je življenje, z vidika nogometa, da ne bo pomote, v južni Ameriki kot nalašč zame. :)) Že dopoldne so ljudje naokrog hodili oblečeni v majice svoje reprezentance, na avtomobilih so imeli zastave in glavna tema na radijskih postajah je bil nogomet. Celo nič hudega sluteči kuža je imel na svojih ličkih narisani zastavi Ekvadorja. Resnično si nisem predstavljala, da je nogometna mrzlica tu tako prijetna. :) Me zanima kako bi me gledali v Ljubljani, ko bi v krilu in petkah, ter v majici nogometne reprezentance hitela po ulici... No, to je tu pač normalen dan, ko je kakšna pomembna tekma. :)
Kakorkoli že, prijazen Juan tukaj na haciendi naju je pospremil do TV sprejemnika, kjer sva lahko gledala vsaj drugi polčas tekme. In še dobro, da vsa ga. :) Utrujeni Argentinci so brez uspeha tekli za žogo in se trudili (no ja, vsaj Messi se je trudil). Medtem, pa so domači uspešno "zabili"dva gola... In večer je bil popoln. Sploh po nekaj partijah pikada in biljarda (o slednjem nimam pojma) in okusni večerji.
Jutro je bilo še bolj deževno kot večer in zato je najin izlet s konji prestavljen na jutri. Upamo lahko samo na lepo vreme in nekaj mi pravi, da tako tudi bo. :) Sva se pa zato še enkrat spreodila čez Otavalo, ki tokrat ni bil tako natlačen z ljudmi in je bilo precej bolj prijetno. Mesto je lepo, celo semaforji delujejo tako kot bi morali. Opravila sem še zadnje nakupe, ker nisem uspela najti vseh spominkov prej. Popodan pa sva si šla ogledat še Cotacachi (nisem prepričana, da je povsem prav napisano, ker nimam pri roki listka za plonkat :)). Tudi to mesto je lepo in predvsem čisto, ker naj bi imeli nek projekt v zvezi z ekologijo. Kar ne bi škodilo niti ostalim mestom v Ekvadorju. Cotacachi pa je sicer znan po usnjenih izdelkih. Takšnih, zelo poceni. Primerno velika torbica stane že od 20 dolarjev dalje. Lepo izdelana ženska jakna, kratka, z gumbi... pač takšna, ki jo lahko oblečes za "na lepše" stane nekje od 40 dolarjev dalje. Midva sva si ogledala muzej, kjer sva dobila tudi vodiča, ki pa je govoril samo špansko, zato sem zopet lahko preverjala svoje znanje. Zahvaljujoč francoščini in italijanščini sem celo precej veliko razumela. :) Usnjenih izdelkov nisva kupovala, ker so najini kovčki polni, poleg tega pa sva dobila namig, da imajo še cenejše in prav tako lepe usnjene izdelke v Quisapinchi (tudi za to nisem prepričana, če sem prav napisala), ki pa sva jo obiskala že teden dni nazaj. :))
Ker v nedeljo že odpotujeva nazaj proti naši mali državici, je nekako že čas za kratek povzetek... :)
Kar nama je všeč v zvezi z Ekvadorjem je:
- da ima veliko lepih gora
- da so ljudje zelo prijazni in da jih ne zanimaš preveč, če si tega ne želiš
- da imajo vsi (skoraj) radi nogomet
- da svet obstane zaradi nogometa
- da vse vstopnine stanejo od 1 do 2 dolarja
- da imajo veliko prisrčnih pujskov
- da je skoraj edina država na svetu kjer se krave pasejo na avtocesti :)
- da otroci nimajo sodobnih igrač, pa imajo kljub vsemu velike nasmehe
- da imajo zares dobro hrano (pa še nisem našla kraja, kjer bi poskusila morskega prašička)
- da imajo ogromno različnih vrst živali
- da se ni potrebno spraševati o avtentičnosti, ko vidiš ljudi oblečene v tradicionalna oblačila, ker veš, da niso tako oblečeni zaradi turistov, ampak zaradi načina življenja
- Galapagos (razen ogromnih valov)
No, tako. Sedaj pa je čas za še eno večerjo in še kakšno igro pikada. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti... Ibarra mogoče?
Pozdrav!
Ni komentarjev:
Objavite komentar