Končno smo se spet zbudili v sončno jutro. Vsi vrhovi v okolici so bili obsijani s soncem in po nobenem pobočju se še ni vlekla megla. :) Najin izlet s konji torej ni odpadel, kot prejšnji dan. Čeprav je to pomenilo, da sem se na zajtrk odvlekla kot zombi, že ob osmi uri, sem se vseeno veselila. Konjev se nekoliko bojim in mi v njihovi bližini ni posebej prijetno, zato sem se zadrževala izven ograde vse dokler se je dalo. Vendar sem kmalu ugotovila, da konji v bistvu niso tisti, ki bi se jih morala bati, saj se je po dvorišču sprehajal ogromen puran (ali vsaj nekaj temu podobnega), ki si je na vsak način želel najine pozornosti. Kakor hitro je videl, da sva vstopila na dvorišče in vso pozornost posvečala nečemu zelo puhastemu in belemu :), že se je postavil v svojo najboljšo držo, nasršil perje in se premikal proti nama. Ker je poleg vsega še čudno sopel, sem bila prepričana, da se bo vsak trenutek zapodil pod najine noge. Ko naju je oskrbnik želel prepričati, da je puran popolnoma neškodljivo bitje in ga pobožal, se je gmota perja zadovoljno dobrikala in odkorakala dalje... še vedno proti nama. :) Jaz se ga vsekakor za na nič na svetu ne bi dotaknila in sem bila zelo vesela, ko so bili konji nared.
Zapustili smo območje haciende in se skozi vas napotili proti vznožju vulkana Imbabura. Konj, ki sem ga jahala jaz več kot očitno ni želel biti zadnji v vrsti. Ko se je ustavil, da opravi potrebo naju je dohitel Jan na svojem konju in naju seveda pričel prehitevati. Ko je moj konj (ne spomnim se negovega imena, ampak mislim, da je nekaj takšnega kot Chori) to videl, se je prav hitro pognal naprej in me skoraj stresel s hrbta. Ko je bil spet za konjem z vodičem, je zopet upočasnil tempo. :) Tako ali tako se je na koncu izkazalo, da mu ni bilo potrebno preveč hiteti, ker se Janov konj Jack ni premikal nikamor. :) Skoraj za vsakim ovinkom smo ga morali čakati, čeprav se je Chori odločil, da bo pojedel vse podrastje in grmičevje v gozdu skozi katerega smo šli. :) V bistvu pa sta bila konja zelo dobro vzgojeni živali, saj sta se sama od sebe ustavila na robu poti, ko je mimo glasno priropotal tovornjak, ki je dostavljal plin (in to trikrat), glasni in "pogumni" psi pa ju sploh niso motili. Mojemu konju se sicer na trenutke verjetno ni zdelo popolnoma varno stopiti čez kakšne skale in se je lepo ustavil ter čakal. Po nekaj trenutkih prigovarjanja pa se je vseeno odločil, da se bo spustil čez tisti dve skali. Z veliko vzdihovanja in rezgetanja sva tako vseeno uspela priti do konca poti, brez večjega napora. :) Jan je vseskozi ostajal na koncu skupinice in kljub njegovi "glasbeni" predstavi o tem, kako se jaha, je moral vseeno upočasniti ritem petja (ki naj bi po njegovem mnenju sodilo k jahanju) vsaj za trikrat. :))
Bilo je zabavno, čeprav imam popolnoma ožuljeno zadnjo plat in zelo boleče mišice v zgornjem delu nog. Glede na to, da me ne boli hrbet sem verjetno vsaj nekaj delala prav. :)
Po izletku sva imela še dovolj časa, da sva se odpravila proti Ibarri. Mesto samo je sicer simpatično, vendar je očitno danes dan za dostavo plina, ker so tudi v Ibarri povsod vozili tovornjaki z jeklenkami in nadležno glasbo. Zanimivo je, da se tovornjak s sladoledom pelje povsem tiho (res da na vasi), medtem ko dostavljalci plina povzročajo neverjeten hrup. Poleg tega pa po vsem mestu popravljajo asfalt in razkopavajo ulice ter urejajo ploščice, tako da je bilo precej hrupno in prašno. Odpeljala sva se še na neko razgledno točko nad mestom, kjer je tudi manjše jezero, ki se imenuje "Lake of blood" (v jeziku lokalnega prebivalstva, vendar sem zopet brez "plonk listka"). Tu naj bi se spopadlo neko lokalno pleme in Inki in se je jezero zaradi vse prelite krvi obarvalo skoraj povsem rdeče. No, sedaj ima seveda temo modro barvo, če nanj posije sonce pa nekoliko bolj svetlo modro.
Na poti nazaj proti San Pablu sva se ustavila še v malem kraju poleg Ibarre, ki je znano po rezbarjenju. V mestu je veliko malih trgovin, v katerih prodajajo izdelke iz lesa. Tako lahko tam kupiš skoraj vse; zelo moderno mizo in stole za v kuhinjo, postelje, razpela in tudi zelo starinsko pohištvo, skrinje ipd. Sprehodila sva se po nekaj trgovinah in naletela na marsikaj lepega, sploh pri enem od najbolj znanih izdelovalcev.
Jutri se bova vrnila nazaj v Quito. Čaka me skoraj neverjetna naloga; razporejanje prtljage tako, da bova lahko vse odnesla nazaj domov. Verjetno še zadnji sprehod po mestu in počitek. Nedeljo bova preživela na letališčih in letalih...
Še eden zadnjih pozdravov iz Ekvadorja. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar