Po treh polnih dneh tukaj lahko rečem, da je Quito zakon. :) No, z izjemo malo na pol podrtih stavb, čudne električne napeljave in skrajno neznosnega vonja po izpuhih (ne, nisem se ga še navadila), je vse tako kot mora biti. Domačini se ne menijo kaj dosti zate in te pustijo lepo pri miru, natakarji in taksisti (večina) so prijazni ljudje z velikimi nasmehi. Je pa še nekaj drugih stvari, ki ti lahko polepšajo bivanje tukaj (če si turist seveda); vožnja s taksijem v cca 40 km oddaljeno mesto in nazaj, s tem, da te taksist tam čaka dve uri, stane nekje okoli 30 dolarjev. Pri nas te tako oberejo za vožnjo iz Ljubljane do letališča... Naslednja stvar so vstopnine v muzeje, cerkve in podobne ustanove, ki skoraj povsod znašajo 2 dolarja. Da o gorivu sploh ne govorim. Seveda je nekako pričakovano, da so cene naftnih derivatov tukaj cenejše, toda niso samo cenejše, ampak res poceni: 1 galona navadnega bencina stane 1,40 USD (kar je nekako 0,30 centa na liter), diesel je pa seveda še nekoliko cenejši. Kljub temu pa sva danes slišala pripombo; "if you think this is cheap, you should go to Venezuela." :) Tam je vse skupaj še nekoliko ceneje. Grozno pa je dejstvo, da so te cene za nekatere ljudi tukaj še vedno previsoke. :(
Včerajšnji dan je kar odbrzel mimo naju. Po zajtrku sva se s taksijem odpravila na hrib nad Quitom, ker se na najvišji točki povzpneš na približno 4100m. Teleferiqo je gondola, ki te v dvajsetih minutah pripelje na vrh, kjer se sprehodiš lahko še precej višje. Seveda mi po zadnjem dopustu niti slučajno ne pade na pamet, da bi se peš vzpenjala na kakšen hrib. :) Torej, načeloma se na vulkanih in samo navadnih vzpetinah okoli Quita nabirajo oblaki in meglice, zaradi katerih razgled ni vedno mogoč. Tokrat sva imela srečo, da sva se odpravila na vrh dovolj zgodaj in da je bil dan tudi sicer precej lep. Razgled je bil super, videla sva kar nekaj vulkanov in celotno mesto. Med vožnjo na vrh se je za trenutek sramežljivo izza oblakov pokazal celo Cotopaxi. Jan je takoj izkoristil priložnost in naredil fotografijo, medtem ko sem bila jaz prepričana, da bo z vrha še lepši razgled. :) No ja, mogoče sem pozabila, da v Andih lahko nekaj za oblaki izgine že naslednjo sekundo. :) Vsekakor imava precej lepo fotografijo tega mogočnega vulkana. Po sprehodu sva se spustila nazaj v dolino, kjer naju je že čakal taksist Hugo. V Quitu je potrebno biti precej pazljiv s taksiji, saj morajo biti označeni in registrirani, sicer vas lahko kdo odpelje kam, kamor niste želeli in vožnja vas bo stala vega kar imate v tistem trenutku pri sebi. Prepričana sem sicer, da je tako povsod po svetu. :) Torej; odpeljali smo se protu Mitad del Mundo (Središče sveta). Tu naj bi ekvator razdelil zemljo na severno in južno poloblo. Po nekaterih izračunih z novejšimi GPS napravami so se sicer ušteli za 200m, ampak hej, tako ali tako prehodiš teh 200m na sever in na jug slej ko prej. :) Tam sva napravila nekaj neumnih turističnih fotografij, z eno nogo na S in z drugo na J polobli, fotografijo mene, ko delam pohvale vredno lastovko na ekvatorju :)) in tako dalje. Ni nič kaj posebnega, sploh pa ni bilo nikogar, ki bi nama uspel dokazati, da jajce na ekvatorju stoji samo do sebe in da voda dela vrtinec v drugo smer na severu kot na jugu. Toda, če si tukaj na potovanju je tako ali tako nujen obisk Mitad del Munda.
Danes me je Jan vrgel iz postelje že ob šesti uri (kot, da nisem na dopustu :)). Sicer še zelo zaspana, pa vseeno v pričakovanju nečesa novega, sem se oblekla in na pol v spanju odracala na zajtrk. Potem sva se nekaj ulic stran od našega hotela (ki je zgodba zase) srečala z vodičem, ki naju je peljal na današnji izlet. Z avtom smo se najprej odpeljali v predmestje Quita, kjer živi lastnik agencije s katero sva se odpravila na izlet. Gospod je sicer z Nizozemske in že nekja časa živi v Ekvadorju. Ima lepo hišo in precej simpatičnega psa. :) Njegova agencija se imenuje Biking Dutchman. Medtem, ko sta najin vodič in gospod, ki skrbi za brezhibnost koles pripravljala vse potrebno, naju je Jan (lastnik) povabil na svoj čudovit vrt. Pripravil je tudi kosilo za s seboj. In potem smo šli... Po najbolj vijugastih in slabo vzdrževanih cestah. In potem po Pan-American Highway. In potem še malo po zelo slabih makadamskih cestah. In smo prispeli v narodni park Cotopaxi. Od vhoda v park smo se vozili še približno trideset kilometrov (po še slabših cestah), da smo prišli na cilj. Ta je bil na 4500m (in nekaj več), na snežni meji, na vulkanu Cotopaxi. Tam sva se oblekla v tri plasti, si nadela kape, čelade in rokavice ter dobila še nekaj napotkov za varen spust s kolesom. In že sva šla. :) Najprej samo po vulkanskem pesku, kmalu se je na tleh pojavil mah, še malo zatem cvetlice, za naslednjim ovinkom še veliki šopi trave in divji konji, ki so se pasli. Potem pa jezero in veliko zelenja. Pa najvišje živeči galebi. In veter v laseh (no ja, v čeladi). Na trenutke se mi je pošteno ježila koža in prepričan sem, da česa lepšega še nisem videla v življenju. Take spokojnosti, ki so jo izžarevali konji, takšne tišine (če se ni slučajno mimo peljal smrdeči avto)... Ko sem v pogovoru z vodičem Fernandom omenila, da sem verjetno najbližje raju na zemlji tukaj, je dejal, da ga pokrajina spominja na kakšno zgodbo Tolkiena. Ja... vendar ne na Mordor, ampak na zeleno, prelepo Šajersko (ne Štajersko!). Resno, ostaneš brez besed. :))
O ekologiji še vedno ni sledu... :( Škoda, najbrž se premalo zavedajo kako lepo imajo tukaj in kako hudo postopoma uničujejo naravo.
Jutri naju čaka še en izlet (ne povem kam...) in še kakšna nova dogodivščina. Moj obraz postaja, kljub kremi s faktorjem 50, podoben obrazu nekoga, ki je ravnokar preplezal Everest. :) To, da se jutri ne bom mogla niti premakniti, pa je tako ali tako samo po sebi umevno. :)
Čas za spanje, ker naju bodo jutri tako ali tako zelooooo zgodaj zbudli kuharji, s katerimi si deliva hodnik. Okno najine sobe je obrnjeno v nek zaprt atrije hiše, tam pa so tudi vrata kuhinje. Malo ekvadorski kuharji si seveda ob pripravljanju zajtrka, ob odprtih vratih glasno prepevajo in požvižgavajo ob spremljavi radia... Ima pa to dobro stran, saj me spominja na počitnice pri moji babici; ropot iz kuhinje in glasno žvižganje sta obvezna že ob šestih zjutraj. :)
No, pa lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar