Iz Miamija v Quito

No, takole. Pa sem našla čas za eno objavo. V soboto sva priletela v Miami, FL in v treh dneh tam sem ugotovila, da je Miami pač Miami kakršnega vidiš na TV (CSI je že čisto preveč dodelana izvedba). Poleg kopice vtroglavo visokih stavb in tone peska ter morja načeloma pusti človeka (kot sem jaz, da ne bo pomote) popolnoma praznega. South Beach, ki je sicer opevan z vseh strani je pač velika plaža z veliko ljudmi in umazanim morjem. Takole; če ste bili kdaj na Jadranski obali (in ne, ne pojem hvale našim sosedom) ali pa v Grčiji, potem se vam bo tole zdela mlakuža. Kljub temu, da je seveda pač vredno obiskati Miami zaradi slovesa samega, pa kakšnega presežka v čem drugem ne pričakujte.
Obiskala sva Everglades kar pa je sigurno vredno. Shark Valley ponudi dve uri dolg izlet z neke vrste avtobusom, ki je odprt. Peljali so nas en malo večji krog, zelo zgovorna in zabavna gospa pa nam je povedala nekaj o živalih in rastlinah, ki jih najdemo tam. Glede na to, da lahko že na poti skozi Everglades vidiš ogromno (ampak res veliko) aligatojev, te v Shark Valley-u niti ne presenečajo več. Sploh, ker so zelo boječa bitja in se skrijejo ob vsakem šumu. Ob obisku pa ne pričakujte ogromnega močvirja, živega blata in podobno. Gre za precej izsušeno območje z nekaj večjimi lužami. Sicer pa vsekakor vredno ogleda.
Poleg izleta v Everglades je omembe vreden še izlet s "super čolnom" (kot sem ga poimenovala jaz). Imenuje se Thriller . Gre za zelo hiter čoln, poleg nore vožnje pa te peljejo še na kratek sightseeing, ki bi ga jaz naslovila "Glej česa vsega si ne moreš privoščiti". :) Pokazali so nam nekaj hiš slavnih ljudi, med drugim hišo Ricky Martina (yeah, well), hišo kjer so snemali The Adams Family, Miami Vice,... Kakorkoli že, precej bolj kot nad kupom betona sem bila navdušena nad vožnjo - tisti, ki vam je znano, da se zares bojim morja in vsega s čimer lahko po njem potuješ, boste vedeli kaj mislim. :))

Potem pa lažji kulturni šok... Včeraj sva prispela v Quito (za vse, ki mislite, da je Miami glavno mesto ZDA - Quito je glavno mesto Ekvadorja, FYI). V bistvu smo pristali v Quitu šele okoli devete ure zvečer in ker se tukaj sonce skrije za gore že okoli 18. ure, nisva vedela kaj naj pričakujeva danes zjutraj. Mogoče pretiravam z besedno zvezo kulturni šok, ker mogoče res ni bilo tako hudo, ampak glede na to, da je to moj prvi obisk južne Amerike sem bila rahlo presenečena nad arhitekturo (če lahko temu tako rečem), infrastrukturo in pa neverjetno okolju prijaznim avtomobilom. Resno ljudje, to je groza. Za vsakim avtom se še pol ure vali črn dim,da komaj narediš naslednji vdih. Da ne govorim o hupanju, ki je tako ali tako obvezno... Sicer pa moram priznati, da se veliko bolj brez skrbi gibam med ljudmi na ulici tukaj, kot pa sem se na South Beachu... Quito je sicer simpatično mesto, z norimi vozniki in zelo easy-going ljudmi. Nisem še uspela razvozlati povezave med tem, ampak imam še nekaj časa. :)
Po sprehodu skozi center mesta in poslušanju glasbe, ki jo je izvajala neka "godba na pihala", sva šla še na ogled gotske Basilica del Voto Nacional. Nepričakovano sva z ogledom dobila tudi pravi adrenalinski park. :) Za 2 dolarja (toliko so naju danes stale vse vstopnine), sva si lahko ogledala notranjost cerkve, ki ni ne vem kako zanimiva (recimo cerkev La Compania de Jesus je izredno zanimiva, saj je znotraj čudovita, skoraj vse je iz 23karatnega zlata), je pa zato toliko bolj zanimiva njena streha. Z dvigalom (ker je na skoraj 3000m nadmorske višine še 10 stopnic ogromno) sva se povzpela v tretje nadstropje, kjer je razgledna terasa. Skozi železna vrata pa pelje tudi lesena pot v strehi bazilike, do železnih stopnic/lestve, po katerih se povzpneš na še eno teraso na stolpu. S tega stolpa pa vodi še ena takšna železna lestev še malo višje. Vse lepo in prav, če lestev ne bi vodila po zunanji strani in če ne bi pod seboj videl celega mesta, vse skupaj pa se še nekoliko maje. Vsekakor je vredno malo stisniti zobe in se povzpeti na ta 115m (tam nekje) visok zvonik. Razgled je fenomenalen, občutek pa tudi. :) Pot navzdol je precej lažja.
Ogledala sva si še Museo del Banco Central, ki ima kar precej dobro arheološko zbirko in lepo predstavitev vseh ljudstev/plemen/narodov, ki so živeli in živijo na območju Ekvadorja.
Dan je bil zellloooo dolg in noge sva si odpočila ob kosilu in nogometni tekmi v prijetnem baru. Pripravila sva si še kratek načrt za naslednje dni, a o tem več v naslednjih dneh... Hasta luego!