 |
| Hvala Nika, sem si sposodila tvojo sliko :) |
Sicer pa smo pri koncu še enega poglavja. Hitro je minilo. In, kot sem že na začetku napovedala, bilo je eksplozija. Večino časa.
Prvi trije meseci so bili v oblakih nekje. Z ogromno dogajanja, pospravljanja podstrešja, precej egocentrično naravnani, ker sem se, bolj kot s čim ali kom drugim, ukvarjala predvsem in samo sama s seboj. To sem potrebovala in, ko se danes obrnem nazaj v začetek leta, vem, da je bilo zelo potrebno in pravilno, da sem naredila tako kot sem.
Konec marca je prinesel moj tako zelo pričakovani prvi tattoo. Ko se spomnim kako strah me je bilo in kako sem si v ponedeljek zvečer, večer pred tetoviranjem, želela, da bi bilo že mimo. Kako sem si želela le vzeti nekaj, da bi zaspala in se zbudila, ko bo mimo. Pa tako se si želela. Moj brat je bil odlična moralna podpora in čisto po resnici povedano - bolelo je, ampak niti približno tako kot so me vsi strašili, da bo. Če si že dolgo želite tattooja, ne odlašajte, ker zadeva ni tako grozna.
Ko danes pogledam svojo nogo, si sploh ne predstavljam kako sem lahko kdaj bila brez poslikave. Moj srečni pajek me je naredil malo drugačno osebo. Pa če verjamete ali ne.
Ko se je začetek aprila še malo odeval v hladne temperature, sem se nekaj dni sproščala na sončni Azurni obali. Nice is nice, pravijo. In kako prav imajo. Seveda se pa nisem pritoževala niti nad hladnim pivom v Monacu, kjer sem ujela tudi malo zagorelosti. Prve v 2012.
Konec aprila in začetek maja sem se spopadala (ponovno) s svojimi strahovi. Pred globoko vodo. In valovi. S surfom pod seboj. No, pa z njim nad mano, okrog mene, na moji glavi in tako naprej. Z morjem sva sklenila premirje in sva od takrat naprej prijatelja. Mogoče še celo malo več kot to. Mogoče sem se malo, čisto na skrivaj, zaljubila v nežno božanje, ko drsiš po gladini, prijetno šumenje, ko sediš na obali in občutek breztežnosti, ko strmiš v modro nebo, medtem ko te tok nosi kamor se mu pač mudi...
Junij je bil... zmeden. Intenziven. Končno sem videla tako zelo opevani Beograd. Še danes se sprašujem zakaj so vsi tako navdušeni. Saj imam lepe spomine na ta vikend, ampak mislim, da jih bom pospravila v eno škatlico, postavila na omaro in to je to, kar bom imela v življenju od tega mesta.
Bolj trajen vtis in željo po vrnitvi sem si ustvarila na potepanju, oziroma poležavanju po Karibih. Surf, sonce, morje, bel pesek, čudovite plaže... to je to. Kaj naj še dodam...
O avgustu in septembru ne bom niti izgubljala besed. Škoda časa in škoda spominske kartice v mojih možganih. Edina svetla točka so motoristični izleti, fajn koncert, ko smo skupaj s sosedi prepevali ob Balaševiću in vikend odklopa.
Oktober me je postaral, zadnji teden pa nam je odnesel še našo čudovito in neponovljivo Gajo. Še vedno postanem iskreno žalostna in jo hudo pogrešam, vedno, ko pomislim nanjo. Tolažim se z mislijo, da ji je še lepše tam kjer je.
Novembra se ne spomnim, ker je oddrvel mimo. Predvsem služba in nič kaj veliko drugega. Pridejo tudi takšni meseci. In prav je tako.
Potem smo pa na koncu... drugi dan zadnjega meseca je v najin dom pripeljal Otta. Od takrat naprej je življenje precej drugačno.
Nič več poležavanja do desete ure zjutraj. Nič več vstajanja med tednom šele ob 7:30. Nič več pohajkovanja naokrog po službi. Nič več hitrih sprehodov na bližnji hrib, le še počasni z veliko raziskovanja. Vse se je podredilo in vse se vrti okrog male zverinice, ki je sedaj središče najinega sveta. In meni (ne morem govoriti za oba) je to tako zelo všeč.
Moji dnevi so daljši (na žalost pač noči toliko krajše), bolj sem produktivna, ker imam manj časa za opravit enako količino stvari.
Se pa veliko več cartam, dobim veliko več poljubčkov in tudi ugrizov. :)
Srečna sem.
In srečna sem tudi zato, ker sem še eno leto, kljub čistemu dnu in dobrim vzponom vmes, član ene čudovite družine.
Rada vas imam in želim si, da bi se lahko še dolgo skupaj veselili prihajajočih praznikov.
Srečno verzijo 201.3. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar