Midva

Hvala.

Ker v moje dneve prinašaš oranžno v sončne vzhode in jih, ker veš kako rada spim dlje, rišeš na bele stene, da bi videla kako lepi so bili. Potem pa zamižim in ti me primeš za roko ter vodiš daleč stran. Na kamnite trge v sobotnem dopoldnevu, z zajtrkom v papirnati vrečki in tistim iskrivim pogledom, da bi te kar naprej poljubljala. Ko posedava ob vodnjaku in sva le midva, ne ti in ne jaz, se zdi vse tako lahko dosegljivo.
Včasih me, ker pada dež, prebudiš s poljubi in potem se v živo rumenih škornjih in z dežnikom sprehajava po peščeni plaži in gledava kako se valovi razbijajo na obalo in, kot da bi bilo poletje, sezujem škornje in stečem v Pacifik. Šele potem, ko zavita v toplo odejo posedava na kavču in srebam čaj, vem da je vse to popolna norost. Da je vse to preveč lahkotno za življenje, kot ga opevajo vsi. Lahkotno, kot razpuščeni lasje v vetru. Kot preprosta poletna obleka na golo kožo.
Tako lahkotno kot takrat, ko se skrivava v visoki travi, leživa na hrbtu in opazujeva oblake. In ko puščava sledi na belem pesku, da jih sonce za večno zažge vanj in naju barva v poletna.
Sprašujem se. Kdaj me je tako močno začarala ta dvojina. Da si želim, da bi bila. In ostala. Za vedno. Tako presneto lahkotna kot takrat, ko zaprem oči in me odpelješ.

Ne vem. Midva sva tako logična skupaj. Kadar si. In tudi takrat kadar te ni. Za takrat te shranim malo v žepe svojih najbolj udobnih oblačil. Malo te zataknem ob robove ogledal, da te vedno vidim poleg sebe. V kot sobe, kamor strmim, ko postane prazno.
Tako sva...neskončna.

Hvala.
Ker vztrajaš.