Kakšne dni si drznem več kot druge. Stopiti na oster rob prepada in se nagibati čez, da bi bolje videla kako daleč je dno. In kakšno je. Čisto tako, če padem kdaj, da bom vedela na kaj bom pristala.
Drznem si stegniti se tako zelo, da me bolijo noge in hrbet in vrat. Da bi se dotaknila sonca, čeprav vem, da je boleče pekoče. Pa vendar, zanima me, če je mehko kot je videti ali se upogiba kot aluminijasta plošča.
Včasih si drznem skočiti dovolj visoko, da pobegnem gravitaciji in me ujame skrajni rob poznanega vesolja, tam kjer se že moj paralelni jaz upogiba v črvino. Saj ni nikogar tam, pa me vseeno zanima kako globoko in kako daleč. Do kam.
Drznem si vzeti besede in jih postaviti v novo, neznano zaporedje, da izzvenijo lepše. Mehkejše. Bolj uporabne in ne tako železno neupogljive. Tako, da prepričajo.
Imeti pogum, da vzamemo nekaj neznanega in plujemo brez navigacijskih naprav, z zavezanimi očmi v senco neraziskanega, je korak naprej. Rast.
Ko mislimo, da smo dorasli in se za trenutek zazdi, da smo segli po vsem, česar smo si kdaj želeli, moramo zapreti oči in stopiti proti robu. K tistemu česar se bojimo. K tistemu česar ne maramo. K neznanemu. Sproščeni. Ker, ko se sprostimo in pomirimo s trenutnimi okoliščinami, takrat se odpre naša intuicija. Najboljša navigacijska naprava. (iz zapiskov, 2011)
Zadnje čase se sprašujem kaj se je zgodilo z družbo. Vsi se pehajo za nekimi cilji, ki so včasih veliko preveč lahko dosegljivi. In ko jih dosežejo, so dosegli vrh sveta. Tam se konča pot. Tam se udobno usedejo v oblazinjen naslanjač in gledajo vse ostale z viška. Tiste, ki jim ni dovolj cilj. Takšne, ki jim je njihov cilj le postojanka, da si nekoliko odpočijejo. Postali smo leni. Preveč hitro zadovoljni. V veliki večini pesimistični. Še jutranje meglice so oblaki, ki prinašajo nevihto. In takšno je splošno stanje. Ste v zadnjem času kdaj slišali/videli katero od informativnih oddaj, ki bi postregla s čim človeku prijaznim. Politika. Ki se vrti v krogu. Kriminal. Ki je bil tukaj že od začetka, ampak se nekako zdi, da ga je potrebno sedaj toliko bolj poudarjati. Finančna kriza. Ki jih je bilo že toliko. Na zadnjem mestu so ljudje, ki so kaj dosegli. Pozitivci. Vizionarji. Ljudje, ki jih vodi čista intuicija.
Jaz se trudim. Biti pozitivna. Upati. Verjeti. Stopati naprej. Predvsem pa želeti si; saj še veste, da so želje voda, ki poganja mlin napredka. Takšne in drugačne.
Zavedam se, da so ljudje, ki ničesar nimajo in verjetno je težko v takšnih trenutkih ostajati pozitiven. Dejstvo pa je, da so navadno ravno ti ljudje večji pozitivci kot tisti, ki imajo vse. Ker jih je življenje vrglo na dno. Jih pohodilo. In jim vzelo vse. Upanja jim ne more.
In, če mislite, da je vam hudo, razmislite še enkrat.
Povzpnite se malo višje. Stopite na prste in se stegnite. Stopite na rob prepada in poglejte tiste, ki se pod vami že pobirajo po padcu.
Odgrnite zavese. Počivanje na lovorikah lastne hvale in epidemije črednega pesimizma, to je najlažje.
Življenje pa se odvija tukaj in zdaj. Vstopnica so volja, optimizem in pogum.
Ni komentarjev:
Objavite komentar