Veliki pok

Neko drugo življenje mi prerašča odprte pore in rane, nastale v tem, ki se je odvilo, kakor parna lokomotiva mimo postaje, počasi sopiha. Plavalna kožica je s prstov prerastla na srce in prav zares potiho in nezadržno upočasnjuje bitje... tričetrtinskega takta, življenja, ki postaja nekaj večjega, veliki pok, ki me bo dvignil višje kot sem kadarkoli šla in brez besed... tako lahkotna, zpuščam preveliko kožo, ponošene čevlje in izrabljene fraze. Bledo podobo nečesa kar sem si želela biti, pa sem dovolj hitro spredvidela. Večji načrt. Neznosno lahkost bivanja. Brez upora. Brez spon. In danes me prerašča nova jaz. Udobno nameščena v požirke sreče, ki jih, kot temno rdeče vino počasi uživam. In tebe... tebe jemljejo meglena jutra in zimski večeri, ki jih uokvirjam in obešam na prazne stene novega domovanja. Nove mene. Da rasteš z mano, v neskončnost in večnost tistega kar pride za pesimizmom včerajšnjega življenja. Midva. Tako lahkotno se obešava na veje poletnih dreves in robove uvelih streh. Na obrise gora v daljavi in na zahajajoča obzorja. Zapovedujeva smernice, midva se podava povsod. Tudi v najbolj zgodnja jutra in popoldneve polne hitečih ljudi. Tričetrtinski takt...upočasnjuje bitje nate. Sinhroniziram se. Drugo življenje me še vedno prerašča. Tvoje. In še preden se valček odvrti do konca in se plavalna kožica zlije z mišicami, sva ena sama celota. To je tisto o čemer so peli največji in odgovori na uganke Sfing. Večnost enosti. Midva.