Moj brat

Zapleteni so ti odnosi med brati in sestrami. Verjetno manj kot med več sestrami in precej bolj kot med brati. Če na zapleteno dinamiko dodaš še starostno razliko, potem je vse skupaj še toliko bolj zapleteno.
Ne spomnim se ali sem bila ljubosumna, vesela ali pa razočarana, ko se je rodil. Spomnim se sprehoda z mami en večer preden je prišel moj brat. Verjetno se ga ne bi spomnila, če nama ne bi poti na sprehodu prečkala kokoš brez glave. Dobesedno. In spomnim se jutra, ko sem se zbudila in staršev ni bilo doma. Sta šla po brata, mi je povedala babica. Spomnim se dneva, ko je prišel iz porodnišnice, majhen in z glavo polno črnih las. Obstaja fotografija, kjer jaz sedim na kavču s ponosnim in zmagoslavnim nasmehom, v rokah pa nerodno držim dojenčka, svojega brata. Darilo za svoj peti rojstni dan.
Verjetno moje življenje zaradi njegovega prihoda ni bilo preveč stresno, niti nisem bila zapostavljena, saj se večine njegovega zgodnjega otroštva ne spomnim. Bolj zabaven, kot sorojenec, mi je postal potem, ko je bil že malo večji in sem se lahko z njim igrala. Večinoma sem ga prepričala v vse neumnosti, tako da je bila njegova prisotnost še toliko bolj zabavna. Ko je bil malo večji, se mi ni več pustil kar tako ukazovati in je svoje nestrinjanje z mojim komandiranjem hitro (in boleče) pokazal. Spomnim se, da je nekoč želel nekaj mojega in me ugriznil v ramo, ko mu tega nisem želela predati. In tega, da me je nekoč napadel s hokejsko palico, ko se je med nama vnel še en otroški prepir. In kamna, ki mi ga je izpod balkona vrgel direktno v desno oko. Za trenutek sem mislila, da bom oslepela, pa sem si mislila, da ne smem, ker potem ne bom dobro videla kako mu vrniti. Zabavne so bile te prigode. Vrnila sem mu jih v veliki meri. Še danes se mi zdi malo smešno kako sem ga prestrašila s plastičnim kuščarjem in ogromno papirnato glavo Michaela Jacksona. Bili so tudi trenutki, ko ga je moja otroška razigranost in neumnost skoraj stala življenja, kot recimo enkrat, ko sem ga skoraj obglavila s padalsko vrvjo. Vedno je bil zabaven in vedno je kmalu pozabil na vse predrznosti, ki sem mu jih pripravila. Včasih sva se v nedogled smejala zvečer, ko sva vrata najinih sob pustila odprta in se šla besedne igre. Ko sem bila jaz najstnica, mi je šel neizmerno na živce. Povsod je želel z menoj in kadar sem želela biti sama, se je od nekje pojavil. Mislim, da se lahko vsi z brati in sestrami (sploh mlajšimi) najdemo v tem. :) Brez njegovih napadov smeha, ki so se večkrat končali z jokom, bi mi bilo precej dolgčas.
Potem pa sem jaz odšla, moj brat pa se je med tem nekoliko spremenil. Nisva se več veliko videla, nisva več živela skupaj. Njemu je življenje vrglo v obraz marsikatero odločitev, za katero sem prepričana, da bi jo danes izpeljal drugače. Drugačna življenjska pot mu je pripeljala tudi nekaj ljudi, ki so bili prej ovira kot naslednja stopnica in želim si, da bi takrat znal drugače odreagirati in vedel, da je družina oporni zid, da bi mu pomagali pri marsičem, če ne bi življenja sam zagrabil za roge in se skušal boriti proti njemu. Vmes je preteklo kar nekaj let, ko sva bila bolj kot ne oddaljena eden od drugega. Vse takšne ovire človeka naredijo drugačnega. Težjega. Dodajo mu leta in prtljago, ki se je je težko znebiti. Načnejo mu korenine, ki so pomembna vez z družino, zaupanjem vase in upanjem, da se stvari lahko spremenijo, če jih začneš spreminjati v svoji glavi. Takšne korenine se težko zarastejo nazaj, če se ne trudiš dovolj.
Jaz bi že zdavnaj obupala, če bi bila moja življenjska zgodba takšna kot njegova. Res, da so veliko tega prinesle njegove lastne odločitve, pa vseeno. Zdaj imam občutek, da se trudi korenine pozdraviti. Ne glede na obdobje, ko je bil malo bolj oddaljen, ne glede na to kje sem, vedno je del mene. Iz istega testa kot jaz, vendar s svojo odločno osebnostjo. In, ne glede na to, kako jezna sem lahko nanj zaradi česa ali pa kako me skrbi zanj, vedno ga bom imela rada. Moje otroštvo bi bilo precej osamljeno, če ne bi živela v neprestani pripravljenosti, da me lahko nekje kdo ugrizne, mi skrije ali pa vzame kaj mojega in mi pripravi kakšno zasedo. Zanimivo pa je, da, čeprav je moj brat odrastel v postavnega, velikega moškega, je zame nekje v kotičku mojih možganov še vedno tisti mali brat, ki sem ga počakala v garderobi vrtca, mu zavezala čevlje in ga ob prečkanju ceste prijela za malo, potno dlan. Čeprav sem vse skupaj predstavila, kot da mi je neizmerno odveč, sem pokala od ponosa. In ne, ne vem, če sem si kdaj zares želela, da bi bila edinka. Morda sem, v navalu užaljenosti, to kdaj rekla, nikoli pa tega nisem zares mislila.
Žal mi je edino tega, da danes ne pada več na iste finte kot včasih in ga plastični kuščar verjetno ne bi več prestrašil tako smešno.

Moj ata

Ne spomnim se kako je bilo ležati na njegovem trebuhu, ko sem bila dojenček, spomnim pa se, kako sva se kasneje vozila s kolesom in nabirala regrat in sedela na soncu ob sposojenem čebelnjaku in prepevala tisto o Zelenici, ko smo z Yugom peljali proti toplicam in kako me je sredi noči peljal domov, ko je moj astmatični napad dobil neke čudne razsežnosti.
Nekega dne, ko se je odpravil na občino po opravkih, sem ga čakala v avtu, ker bi moral samo odložiti neke dokumente. Vstopil je skozi vhod za dostavo, ki so ga za njim zaprli. Potegnili so čez tiste grozne, železne rešetke in v moji otroški glavi je to pomenilo, da ga nikoli več ne bom videla. Moj histerični napad je slišal iz avta v pisarno, kjer je oddajal dokumente in pritekel nazaj. Ne vem, če imam še kakšen hujši spomin iz otroštva (razen morda tistega, kako mami v beli krzneni jakni odhaja, po tem, ko me je pustila v vrtcu). Še danes se mi kdaj sanja, da se zapirajo tiste rešetke.
Moj dedek je tisti dan dobil lastnosti superheroja, v moji bujni domišljiji se je prebil iz zaprte stavbe in se vrnil k meni.
Po skoraj 30 letih od tega dogodka, imam izredno srečo, da je 3/4 mojih starih staršev še vedno z mano. In, da je moj dedek še vedno neke vrste superheroj.
Kazalci so se mu prevesili že čez 80, kar za nekatere pomeni, da se sami od sebe odločijo, da se malo osamijo. Vendar ne on.
Zadnjič sem ga čakala, ko se je z avtobusom pripeljal z izleta, ki se ga je udeležil sam, ker je imela babica druge opravke. Kljub temu, da je bilo na avtobusu veliko mlajših kot je on, je prvi prišel po stopnicah in videti je bil, kot da je vsaj 20 let mlajši. Oblečen je bil precej mladostno, s torbico čez ramo in vrečo v roki. Je malo nakupoval. Po celem dnevu vožnje in ogledov je bil še vedno nasmejan in poln energije. Doma je iz torbice potegnil digitalni fotoaparat in nam pokazal fotografije, ki jih je posnel na izletu. Še precej mlajšim ljudem je nova tehnologija v napoto in napor, on pa vedno, ko se kdo od nas kam odpravlja z letalom, sedi za računalnikom doma in spremlja našo pot. Vestno si zapisuje čez katera mesta smo leteli in ostale zanimive podrobnosti. Včasih, ko smo pač vsi prizemljeni in nihče nikamor ne leti, igra računalniške igre.
Ker so mu na zdravniškem pregledu dovolili, da še vedno vozi avto, je to vzel povsem resno. In s tem mislim predvsem na to, da včasih drvi po cesti kot bi bil sam. Ker, njegovi refleksi so odlični, je povedal zdravnik, ki je svinčnik dobil nazaj preden ga je sploh vrgel z mize. Z babico tako pregledata vse trgovine, pripeljeta domov vzmetnico, ki jo potem sama tudi odneseta iz avtomobila in v stanovanje. Kot, da ne bi imela koga, da bi jima pomagal. Ampak moj dedek lahko, ker vsako jutro naredi vaje za moč. Nekaj časa nazaj sem imela priložnost opazovati ta jutranji ritual, ki me je spravil v dobro voljo, po drugi strani pa me prepričal, da je moj dedek zjutraj na avtopilotu in da je to eden od razlogov zakaj tako dobro funkcionira. Brez besed se je pojavil v kuhinji, vzel skodelice in jih postavil na pult poleg štedilnika. Na mizo je pripravil dva krožnika, dva noža, prinesel iz hladilnika namaze in maslo in šel nazaj v kuhinjo, kjer je na štedilnik pripravil dve posodi; eno z mlekom, drugo z vodo. Potem je še nekaj namešal v skodelici in odšel. Brez besed, kot bi se gibe naučil na pamet. Čez pet minut se je zaslišal ropot telovadnih orodij in ko sem skozi priprta vrata pogledala v sobo, sem videla kako se trudi z elastičnim trakom na trenažerju. Nima pa samo jutranjih ritualov, ima tudi petkove rituale, ko gre malo na lepše. Na klepet in pijačo. Če pomislim, da se meni pri mojih rosnih 20 in nekaj (khm, khm) ne da zvečer nikamor...
Zaradi službe in življenja, ki mi je prišlo nasproti, svoje družine ne vidim vsak dan, ampak si slike o njih sestavljam iz trenutkov, ko smo skupaj. Atove (dedek je pač uraden izraz, ki mi gre kar malo težko z jezika in izpod prstov) slike so pač takšne. Akcijske, za nekoga ki je prešel znamko 80. Sploh takrat, ko ga moja babica malo sprehaja iz trgovine v trgovino, ko ga pošlje po opravkih s seznamom. In, on brez besed in brez mobilnega telefona odide. Včasih mu, kot pravemu superheroju, uspe onemogočiti avto, da se ne more odpeljati domov. Takrat mu na pomoč priskoči mlajša generacija.

Potem pa pride kakšen dan, ko je od vseh opravkov in akcije (ali pa neskončnega prenosa teniške igre) utrujen in spi na kavču pred televizorjem. Ko ga tako gledam in razmišljam kaj vse sva preživela skupaj in kako lepo je bilo moje otroštvo, ker mi ga ni bilo potrebno preživeti v vrtcu, ampak skupaj z njim, sem neizmerno hvaležna.
Hvaležna za vsa kosila (tudi češplje namočene v alkohol), potice, ki so še danes prav tako vrhunske kot so bile, sončne dneve pred čebelnjakom, Avsenike, toplice in vse ostale norčije, ki jih je zaradi mene in zaradi nas vseh vnukov, z veseljem zganjal. Predvsem pa za to, da je tukaj. Ni večjega darila kot ta prisotnost.

Odločitve...

Čeprav sem bila pridna študentka, z (večinoma) dobrimi ocenami, sem bila tudi pridna zaposlena in to dvoje se v nekem obdobju mojega življenja nikakor ni skladalo, zato sem ostala pridna zaposlena in po končanem absolventskem stažu zaključek študija postavila nekoliko na stran.
Letos sem, zaradi roka, ki me je preganjal, pa tudi zaradi želje, da bi študij nadaljevala, uspela dokončati obveznosti, zagovarjati svoje diplomsko delo in s tem prepričati profesorje, da si zaslužim naziv uni. dipl. etnol. in kult. antr. Sprva je bilo težko, ker kar nisem našla pravega ritma in sem se preveč intenzivno pognala v pisanje. Potem se si vzela nekaj dni premora, malo premislila vse skupaj in nadaljevala. In napisala. Občutek zmagoslavja je bil kratkotrajen, mislim da me je minil s prvim zehanjem po končanem zagovoru. Morda je za to delno kriva tudi moja ideja, da mi v življenju manjka družboslovja in da se moram vsekakor odločiti za podiplomski študij. Zato sem že isti dan pričela s prijavo. Pa si potem premislila. In potem spet nadaljevala. In tako nekajkrat, dokler se nisem včeraj odpravila na informativni dan, kjer so me dokončno prestrašili. Čeprav se zavedam, da je dela veliko, da pripravljanje disertacije zahteva veliko odrekanj in padlih pričakovanj in razočaranj in truda in utrujenosti, ampak meni kar nekako ne da miru. In, kot že neštetokrat prej, rinem z glavo skozi zid. Vseeno sem oddala elektronsko prijavo in zdaj, v stanju nekega psevdo diplomsko posttravmatskega stresa, razmišljam o svoji odločitvi, ki je povezana z nadaljnimi 4-5 leti mojega življenja, odvisno od tega kako pridna bom. Lagala bi, če bi rekla, da me ni lastne odločitve malo strah. Kar je zopet povezano z mojim nezaupanjem v svoje znanje in sposobnosti. In lagala bi, če bi rekla, da se ne veselim, Ker pogrešam strokovna besedila, pisanje, vrednotenja prebranih besedil. Pogrešam akademske izzive v svojem življenju, če se lahko tako izrazim. Zavestno sem sicer šla v odločitve glede svojega delovnega mesta in zavestno sem se s tem odrekla napredovanju na področju za katerega sem se odločila s študijem. Zato je morda čas, da nadaljujem. Ali smo sprejeli pravo odločitev ali ne, tako ali tako ugotovimo šele, ko pričnemo z realizacijo te odločitve, tako da je za sedaj še prezgodaj govoriti o tem.
Vzela si bom še nekaj dni časa in sama sebi še enkrat počasi argumentirala odločitve. In se potem malo kritizirala in malo trepljala po rami. Premlevala in si s tem otežila življenje.

Trenutno pa sem še vedno pri premagovanju utrujenosti zaradi zadnjih 6 mesecev, ko sem si naložila veliko preveč in pri zdravljenju prej omenjenega stresa z domačo terapijo obsedenega gledanja nadaljevank in kopičenja knjig. Da, tako se jaz zdravim. Trenutno je na mojem seznam poln literature, za katero nisem prepričana v koliko življenjih jo bom lahko prebrala. Nekaj mojih najljubših in tistih, ki se jih najbolj veselim (in prosim, da se pri nekaterih vzdržite neprimernih komentarjev) delim tukaj, da bi bile morda še komu v navdih:

- Haruki Murakami: Colorless Tsukuru Tazaki and his years of pilgrimage
- Alan Cumming: Not my father's son
- Umberto Eco: Numero Zero
- Orlando Figes: The Whisperers
- Carlos Ruiz Zafon: Marina
- Harper Lee: To kill a Mockingbird
- Marja Mills: The Mockingbird next door
- Donna Tartt: The Goldfinch
- Thomas Karl Alberts: Shamanism, Discourse, Modernity
- Umberto Galimberti: Miti našega časa

Pasem se tudi na nadaljevankah, ki jih zahvaljujoč spletni platformi lahko sledim kadarkoli. Nekateri temu pravijo obsedenost. Jaz temu pravim sproščanje pred naslednjo pomembno odločitvijo.

Ni me

Velikokrat se mi zdi, da me v resnici ni.
Počutim se, kot da sem izhodna substanca čustev, ki jih pošilja vesolje skozi mene in se me sploh ne dotaknejo. Samo odtečejo. In potem se zbirajo na tleh v lužico, ki se razblini takoj, ko nekdo stopi vanjo.
Počutim se, kot da sem popolnoma distancirana od svojega fizičnega telesa in je moja edina naloga, da se iz točke a jutra prestavim v točko b večera, ko se lahko zopet slečem iz celic, ki me držijo v gravitaciji. Potem pa me ni. In sem hkrati povsod.
To svojo fluidnost sem zamenjala za normalno stanje, zato se niti ne trudim več, da bi se lahko dojemala kako drugače. Fizično telo je le še prevozno sredstvo. Jaz pa sem čista energija prevodnosti.

Ni me. In sem povsod.

Tako brez barve in vonja sem, da me ne moreš več zaznati. Pozabiš, da obstajam. Tako sem se zlila z okoljem, da sem dežna kaplja, jutranja meglica, popoldanski veter v krošnjah dreves. Tako sem lahkotna, da me z zamahom roke odnese daleč stran. In, preden pogledaš čez ramo, me ni več.

Sem bila nesrečna? Ne, le ta neznosna lahkotnost metafizičnega prehoda v neobstajanje je lepša, kot večstopenjska odvisnost od čustev. In bolečina.

Dinamika družine

Tolstoj je napisal "Все счастливые семьи пахожи друг на друга, каждая иесчастливая семья иесчастлива по-своему", kar nekako pomeni, da so si vse srečne družine podobne med seboj, medtem, ko je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje. Verjetno res. Ker, sreča je neka univerzalna stvar. Ko smo srečni, smo si res podobni. Vsi smo optimistični, vsi gledamo naprej, nihče ne razmišlja o posledicah. Ko smo nesrečni, obstaja ogromno načinov kako se s tem spopasti. Kako preživeti in dvigniti glavo ter pogledati naprej.
Nesreča je lahko marsikaj. Lahko je fizično ali čustveno pomanjkanje. Lahko je skrivnost, ki nas razjeda. Lahko je psihično trpljenje. Empatija. Lahko je v več oblikah in velikostih in vsakemu izmed nas pomeni nekaj drugega. Nesrečo si določamo glede na naše lastno izhodišče.
Je moja družina nesrečna po svoje? Da in ne. Kdaj se mi zdi, da ni. Pridejo obdobja, ko se mi zdi, da je. Zelo po svoje. Vsak s svojo bitko in bolečino. Včasih te bitke in bolečine pridejo na plano in jih odkrito borimo, včasih jih znamo živeti bolj potiho in zmagovati korak za korakom, pa se drugim niti sanja ne o tem. Ne glede na to kakšna je ta moja družina, koliko bitk še moramo premagati in kako težke so, so to moji ljudje. Edini ljudje na tem svetu, ki jih imam. Edina zemeljska navezanost. Če njih ne bi bilo, ne bi imela korenin. In, ko ti ljudje niso srečni, se mi zdi, kot da bi tudi jaz morala biti nesrečna. Včasih me je to zelo obremenjevalo. Ni potrebno, da jih vidim vsak dan. Ni potrebno, da jih slišim vsak dan. Čeprav mislijo, da ne vem, vidim, ko gredo stvari narobe. Čutim. Ker, naše korenine se prepletajo pod zemljo, čeprav bolj globoko. Bila sem nesrečna, ko so bili nesrečni oni. Ko so se prepirali. Bežali od težav. Imeli čustvene težave. Ko so bili v bolnicah.
Potem pa sem, ker sem želela biti bolj jaz, malo neodvisna od njih in malo svoja, nekega dne pustila, da se stvari dogajajo. Odločila sem se, da se ne bom vmešala. Še vedno tam za vse, ki so se mi pripravljeni zaupati. Še vedno tukaj, ko me kdo potrebuje. Z odprtimi rokami in srcem. Vendar, to je vse kar lahko naredim. Ne morem biti več odlagališče za bremena drugih, ker jih potem preveč nosim na svojih ramenih in postane preveč težko. Lahko dam nasvet, ampak ne bom nikogar poskušala več prepričati v nekaj, v kar se sam ne more prepričati. Lahko dam zatočišče, ampak nikoli več ne bom poskušala koga zadržati, samo zato, da bom prepričana, da so varni. Družine so živa enota in kot take dihajo po nekem popolnoma nepredvidljivem ritmu. Včasih hitreje, včasih počasneje, včasih jezno, včasih umirjeno. Velikokrat ubrano, ampak večinoma vsak člen zase. Da bi jih zavijali v vato in postavljali za steklena vrata, da se ne bodo razletele je brez pomena, ker ne moremo ustaviti poti, po kateri se kotalijo.
Jaz sem lahko blazina, na katero se sem in tja lahko naslonijo, jim povem, da jih imam rada, ne glede na vse, ker, koga boš imel brezpogojno rad, če ne svoje družine? Lahko jim povem, da se z vsem kar počnejo ne strinjam in da nekatera dejanja hudo obsojam, ampak jim oprostim. Ker, komu boš oprostil neumnosti, če ne svojim družinskim članom? Lahko sem močna zanje, ko same ne zmorejo biti. Zato smo tu eden za drugega. Vendar, ne bom pa več bila njihovih bitk, ker imam svoje. Ne bom se več slabo počutila zaradi njihovih življenjskih izbir, ker imam morda dovolj svojih, za katere se moram počutiti slabo. Lahko sem družinski član, ne morem biti sama cela družina. Lahko sem del družine, ki je nesrečna po svoje, ne morem biti nesrečna zaradi njih.

In, vedno bolj razmišljam, da so popolnoma srečne družine tiste, ki se ne pogovarjajo dovolj. Ker, lahko je biti srečna družina, če vsak svoje težave predeluje po svoje in drugi ničesar ne vedo o tem. Vse ostale družine, so normalne družine. Tiste, ki dihajo v svojem ritmu. Tiste, ki prehodijo skupaj tako vzpone, kot tudi padce. To je najbolj težko delo. Tiste, ki so malo čudaške in malo vsak zase. S koreninami, ki se dotikajo pod zemljo.

Rada vas imam, bumbarji. :)

Breme zemeljske navezanosti

Z vsakim letom je svet težji na ramah.

Z vsakim dnem, ko se zjutraj zdani, mi malo in malo in še malo hrbtenico krivi.

Z vsakim vdihom sem dlje od tam. Vedno bolj v megli je tisto, kar sem verjela v jutrih, ko sem brezskrbno vstala in odšla.

Ne obračam se nazaj.

Ne iščem več.

Samo še čakam, da bo nekega jutra, z naslednjim vdihom na nekaj bolj svežega zadišalo in bo energija v zraku spet svobodna.

Včasih razočarajo ljudje, na katere si se opiral, na katere si sidral vso svojo bit.

Včasih tisti, ki jih sploh ne poznaš in, zanimivo, od njih nisi pričakoval ničesar.

In, ne glede na to, kako trdo se trudiš vzeti manj kot dajati, slej ko prej ugotoviš, da samo z dajanjem ne prideš nikamor in da več kot daješ, bolj z veseljem ti bodo vsi zatikali nože v hrbet in te, vedno ko se skloniš naprej, da bi pobral, kar je od tebe ostalo, vzamejo od zadaj. Tako, lepo. 

Kakšne dni, ko misliš, da si se sestavil, pride par oči, ki te sesuje. Pride tista ena duša na svetu, ki te zmore dotolči tako, da se znova postavljaš na noge celo večnost. In takrat veš, da je verjetno še daleč tisti vdih svobodne energije. Vse dokler čutimo navezanost in vse dokler čutimo pripadnost družini in posameznikom in krajem in vonjem, vse do takrat ne bomo dosegli svojega zena. 

Ker, ne glede na to, kako živimo sami, vedno bo tisti nekdo, ki bo svojo energijo prelil čez rob do te mere, da nas bo preplavila, če želimo ali ne. 

To je ta zemeljska navezanost. En del bremena na naših ramah. En del tega, kar nas drži in dovoli pognati korenine, takrat, ko bi radi leteli.

Črni dnevi

Temno je.

Z rokami drsim po vlažnem zidu,

ko iščem pot skozi predor brez luči.

Spotikam se.

Razpoke v tleh proti ravnotežju,

ki ga le s težavo še lovim.

Zdi se mi, da mi sledijo sence

nekoga, nečesa, morda moja lastna.

Slišim glasove, svoje korake, kapljanje,

z vsakim mojim korakom naprej

se predor oži, kot bi me želel zadušiti.

Ne zmoreš, se zasmeje glas. 

Preveč daleč si, odmeva drugi.

Ni res, kričim v glavi, ne bom pustila, da me kaj ustavi sedaj.

Gnil zrak, ki mi reže pljuča

postaja vedno bolj gost.

Zmanjka mi tal. Sesedem se.

Odnehala bi. Pustila, da me zaduši.

Pa se poberem, še enkrat, kot že prej.

In grem v nov krog.

V novo temo.

Morda razumem, kaj mislijo ljudje, ko povedo, da je naenkrat postala tema. Da niso več vedeli kako dalje. Razumem. Težko je. Vendar je vedno znova potrebno dvigniti glavo in oditi naprej.  Tudi, ko si popolnoma izgubljen. Tudi, ko je vsako jutranje bujenje težje kot kdajkoli do sedaj. Tudi, ko vsak stik z ljudmi predstavlja takšen napor, da ti pobere vso energijo. Ker, življenja ne moreš ustaviti kar nekje na sredini. Spopasti se je s treba vsem, kar ti vrže v obraz. In stopiti čez to. 

Ko človek ugotovi v kakšnem krogu se vrti, je lažje, ker je ponavadi predvidljiv. Morda ne ugotovimo, ko pridemo prvič skozi cel krog, morda niti drugič ali tretjič. Potem pa počasi, z malo razsodnosti, ugotoviš kako se vrti in na kateri točki si. Da je potem lažje pripraviti vse za takrat, ko veš da bo najhuje. In takrat je čas za glasbo, šport, knjige in tiste, ki te razumejo. 

Se je pa potrebno, brez slabe vesti, kakšen dan enostavno umakniti, zapreti vase in si vzeti čas. 

Tako to gre. Pravijo, da bo bolje. In verjamem, da bo. Če ne z leti, pa s tableti. Tako nekako. :)