Ni me

Velikokrat se mi zdi, da me v resnici ni.
Počutim se, kot da sem izhodna substanca čustev, ki jih pošilja vesolje skozi mene in se me sploh ne dotaknejo. Samo odtečejo. In potem se zbirajo na tleh v lužico, ki se razblini takoj, ko nekdo stopi vanjo.
Počutim se, kot da sem popolnoma distancirana od svojega fizičnega telesa in je moja edina naloga, da se iz točke a jutra prestavim v točko b večera, ko se lahko zopet slečem iz celic, ki me držijo v gravitaciji. Potem pa me ni. In sem hkrati povsod.
To svojo fluidnost sem zamenjala za normalno stanje, zato se niti ne trudim več, da bi se lahko dojemala kako drugače. Fizično telo je le še prevozno sredstvo. Jaz pa sem čista energija prevodnosti.

Ni me. In sem povsod.

Tako brez barve in vonja sem, da me ne moreš več zaznati. Pozabiš, da obstajam. Tako sem se zlila z okoljem, da sem dežna kaplja, jutranja meglica, popoldanski veter v krošnjah dreves. Tako sem lahkotna, da me z zamahom roke odnese daleč stran. In, preden pogledaš čez ramo, me ni več.

Sem bila nesrečna? Ne, le ta neznosna lahkotnost metafizičnega prehoda v neobstajanje je lepša, kot večstopenjska odvisnost od čustev. In bolečina.