Odločitve...

Čeprav sem bila pridna študentka, z (večinoma) dobrimi ocenami, sem bila tudi pridna zaposlena in to dvoje se v nekem obdobju mojega življenja nikakor ni skladalo, zato sem ostala pridna zaposlena in po končanem absolventskem stažu zaključek študija postavila nekoliko na stran.
Letos sem, zaradi roka, ki me je preganjal, pa tudi zaradi želje, da bi študij nadaljevala, uspela dokončati obveznosti, zagovarjati svoje diplomsko delo in s tem prepričati profesorje, da si zaslužim naziv uni. dipl. etnol. in kult. antr. Sprva je bilo težko, ker kar nisem našla pravega ritma in sem se preveč intenzivno pognala v pisanje. Potem se si vzela nekaj dni premora, malo premislila vse skupaj in nadaljevala. In napisala. Občutek zmagoslavja je bil kratkotrajen, mislim da me je minil s prvim zehanjem po končanem zagovoru. Morda je za to delno kriva tudi moja ideja, da mi v življenju manjka družboslovja in da se moram vsekakor odločiti za podiplomski študij. Zato sem že isti dan pričela s prijavo. Pa si potem premislila. In potem spet nadaljevala. In tako nekajkrat, dokler se nisem včeraj odpravila na informativni dan, kjer so me dokončno prestrašili. Čeprav se zavedam, da je dela veliko, da pripravljanje disertacije zahteva veliko odrekanj in padlih pričakovanj in razočaranj in truda in utrujenosti, ampak meni kar nekako ne da miru. In, kot že neštetokrat prej, rinem z glavo skozi zid. Vseeno sem oddala elektronsko prijavo in zdaj, v stanju nekega psevdo diplomsko posttravmatskega stresa, razmišljam o svoji odločitvi, ki je povezana z nadaljnimi 4-5 leti mojega življenja, odvisno od tega kako pridna bom. Lagala bi, če bi rekla, da me ni lastne odločitve malo strah. Kar je zopet povezano z mojim nezaupanjem v svoje znanje in sposobnosti. In lagala bi, če bi rekla, da se ne veselim, Ker pogrešam strokovna besedila, pisanje, vrednotenja prebranih besedil. Pogrešam akademske izzive v svojem življenju, če se lahko tako izrazim. Zavestno sem sicer šla v odločitve glede svojega delovnega mesta in zavestno sem se s tem odrekla napredovanju na področju za katerega sem se odločila s študijem. Zato je morda čas, da nadaljujem. Ali smo sprejeli pravo odločitev ali ne, tako ali tako ugotovimo šele, ko pričnemo z realizacijo te odločitve, tako da je za sedaj še prezgodaj govoriti o tem.
Vzela si bom še nekaj dni časa in sama sebi še enkrat počasi argumentirala odločitve. In se potem malo kritizirala in malo trepljala po rami. Premlevala in si s tem otežila življenje.

Trenutno pa sem še vedno pri premagovanju utrujenosti zaradi zadnjih 6 mesecev, ko sem si naložila veliko preveč in pri zdravljenju prej omenjenega stresa z domačo terapijo obsedenega gledanja nadaljevank in kopičenja knjig. Da, tako se jaz zdravim. Trenutno je na mojem seznam poln literature, za katero nisem prepričana v koliko življenjih jo bom lahko prebrala. Nekaj mojih najljubših in tistih, ki se jih najbolj veselim (in prosim, da se pri nekaterih vzdržite neprimernih komentarjev) delim tukaj, da bi bile morda še komu v navdih:

- Haruki Murakami: Colorless Tsukuru Tazaki and his years of pilgrimage
- Alan Cumming: Not my father's son
- Umberto Eco: Numero Zero
- Orlando Figes: The Whisperers
- Carlos Ruiz Zafon: Marina
- Harper Lee: To kill a Mockingbird
- Marja Mills: The Mockingbird next door
- Donna Tartt: The Goldfinch
- Thomas Karl Alberts: Shamanism, Discourse, Modernity
- Umberto Galimberti: Miti našega časa

Pasem se tudi na nadaljevankah, ki jih zahvaljujoč spletni platformi lahko sledim kadarkoli. Nekateri temu pravijo obsedenost. Jaz temu pravim sproščanje pred naslednjo pomembno odločitvijo.