Moj ata

Ne spomnim se kako je bilo ležati na njegovem trebuhu, ko sem bila dojenček, spomnim pa se, kako sva se kasneje vozila s kolesom in nabirala regrat in sedela na soncu ob sposojenem čebelnjaku in prepevala tisto o Zelenici, ko smo z Yugom peljali proti toplicam in kako me je sredi noči peljal domov, ko je moj astmatični napad dobil neke čudne razsežnosti.
Nekega dne, ko se je odpravil na občino po opravkih, sem ga čakala v avtu, ker bi moral samo odložiti neke dokumente. Vstopil je skozi vhod za dostavo, ki so ga za njim zaprli. Potegnili so čez tiste grozne, železne rešetke in v moji otroški glavi je to pomenilo, da ga nikoli več ne bom videla. Moj histerični napad je slišal iz avta v pisarno, kjer je oddajal dokumente in pritekel nazaj. Ne vem, če imam še kakšen hujši spomin iz otroštva (razen morda tistega, kako mami v beli krzneni jakni odhaja, po tem, ko me je pustila v vrtcu). Še danes se mi kdaj sanja, da se zapirajo tiste rešetke.
Moj dedek je tisti dan dobil lastnosti superheroja, v moji bujni domišljiji se je prebil iz zaprte stavbe in se vrnil k meni.
Po skoraj 30 letih od tega dogodka, imam izredno srečo, da je 3/4 mojih starih staršev še vedno z mano. In, da je moj dedek še vedno neke vrste superheroj.
Kazalci so se mu prevesili že čez 80, kar za nekatere pomeni, da se sami od sebe odločijo, da se malo osamijo. Vendar ne on.
Zadnjič sem ga čakala, ko se je z avtobusom pripeljal z izleta, ki se ga je udeležil sam, ker je imela babica druge opravke. Kljub temu, da je bilo na avtobusu veliko mlajših kot je on, je prvi prišel po stopnicah in videti je bil, kot da je vsaj 20 let mlajši. Oblečen je bil precej mladostno, s torbico čez ramo in vrečo v roki. Je malo nakupoval. Po celem dnevu vožnje in ogledov je bil še vedno nasmejan in poln energije. Doma je iz torbice potegnil digitalni fotoaparat in nam pokazal fotografije, ki jih je posnel na izletu. Še precej mlajšim ljudem je nova tehnologija v napoto in napor, on pa vedno, ko se kdo od nas kam odpravlja z letalom, sedi za računalnikom doma in spremlja našo pot. Vestno si zapisuje čez katera mesta smo leteli in ostale zanimive podrobnosti. Včasih, ko smo pač vsi prizemljeni in nihče nikamor ne leti, igra računalniške igre.
Ker so mu na zdravniškem pregledu dovolili, da še vedno vozi avto, je to vzel povsem resno. In s tem mislim predvsem na to, da včasih drvi po cesti kot bi bil sam. Ker, njegovi refleksi so odlični, je povedal zdravnik, ki je svinčnik dobil nazaj preden ga je sploh vrgel z mize. Z babico tako pregledata vse trgovine, pripeljeta domov vzmetnico, ki jo potem sama tudi odneseta iz avtomobila in v stanovanje. Kot, da ne bi imela koga, da bi jima pomagal. Ampak moj dedek lahko, ker vsako jutro naredi vaje za moč. Nekaj časa nazaj sem imela priložnost opazovati ta jutranji ritual, ki me je spravil v dobro voljo, po drugi strani pa me prepričal, da je moj dedek zjutraj na avtopilotu in da je to eden od razlogov zakaj tako dobro funkcionira. Brez besed se je pojavil v kuhinji, vzel skodelice in jih postavil na pult poleg štedilnika. Na mizo je pripravil dva krožnika, dva noža, prinesel iz hladilnika namaze in maslo in šel nazaj v kuhinjo, kjer je na štedilnik pripravil dve posodi; eno z mlekom, drugo z vodo. Potem je še nekaj namešal v skodelici in odšel. Brez besed, kot bi se gibe naučil na pamet. Čez pet minut se je zaslišal ropot telovadnih orodij in ko sem skozi priprta vrata pogledala v sobo, sem videla kako se trudi z elastičnim trakom na trenažerju. Nima pa samo jutranjih ritualov, ima tudi petkove rituale, ko gre malo na lepše. Na klepet in pijačo. Če pomislim, da se meni pri mojih rosnih 20 in nekaj (khm, khm) ne da zvečer nikamor...
Zaradi službe in življenja, ki mi je prišlo nasproti, svoje družine ne vidim vsak dan, ampak si slike o njih sestavljam iz trenutkov, ko smo skupaj. Atove (dedek je pač uraden izraz, ki mi gre kar malo težko z jezika in izpod prstov) slike so pač takšne. Akcijske, za nekoga ki je prešel znamko 80. Sploh takrat, ko ga moja babica malo sprehaja iz trgovine v trgovino, ko ga pošlje po opravkih s seznamom. In, on brez besed in brez mobilnega telefona odide. Včasih mu, kot pravemu superheroju, uspe onemogočiti avto, da se ne more odpeljati domov. Takrat mu na pomoč priskoči mlajša generacija.

Potem pa pride kakšen dan, ko je od vseh opravkov in akcije (ali pa neskončnega prenosa teniške igre) utrujen in spi na kavču pred televizorjem. Ko ga tako gledam in razmišljam kaj vse sva preživela skupaj in kako lepo je bilo moje otroštvo, ker mi ga ni bilo potrebno preživeti v vrtcu, ampak skupaj z njim, sem neizmerno hvaležna.
Hvaležna za vsa kosila (tudi češplje namočene v alkohol), potice, ki so še danes prav tako vrhunske kot so bile, sončne dneve pred čebelnjakom, Avsenike, toplice in vse ostale norčije, ki jih je zaradi mene in zaradi nas vseh vnukov, z veseljem zganjal. Predvsem pa za to, da je tukaj. Ni večjega darila kot ta prisotnost.