Moj brat

Zapleteni so ti odnosi med brati in sestrami. Verjetno manj kot med več sestrami in precej bolj kot med brati. Če na zapleteno dinamiko dodaš še starostno razliko, potem je vse skupaj še toliko bolj zapleteno.
Ne spomnim se ali sem bila ljubosumna, vesela ali pa razočarana, ko se je rodil. Spomnim se sprehoda z mami en večer preden je prišel moj brat. Verjetno se ga ne bi spomnila, če nama ne bi poti na sprehodu prečkala kokoš brez glave. Dobesedno. In spomnim se jutra, ko sem se zbudila in staršev ni bilo doma. Sta šla po brata, mi je povedala babica. Spomnim se dneva, ko je prišel iz porodnišnice, majhen in z glavo polno črnih las. Obstaja fotografija, kjer jaz sedim na kavču s ponosnim in zmagoslavnim nasmehom, v rokah pa nerodno držim dojenčka, svojega brata. Darilo za svoj peti rojstni dan.
Verjetno moje življenje zaradi njegovega prihoda ni bilo preveč stresno, niti nisem bila zapostavljena, saj se večine njegovega zgodnjega otroštva ne spomnim. Bolj zabaven, kot sorojenec, mi je postal potem, ko je bil že malo večji in sem se lahko z njim igrala. Večinoma sem ga prepričala v vse neumnosti, tako da je bila njegova prisotnost še toliko bolj zabavna. Ko je bil malo večji, se mi ni več pustil kar tako ukazovati in je svoje nestrinjanje z mojim komandiranjem hitro (in boleče) pokazal. Spomnim se, da je nekoč želel nekaj mojega in me ugriznil v ramo, ko mu tega nisem želela predati. In tega, da me je nekoč napadel s hokejsko palico, ko se je med nama vnel še en otroški prepir. In kamna, ki mi ga je izpod balkona vrgel direktno v desno oko. Za trenutek sem mislila, da bom oslepela, pa sem si mislila, da ne smem, ker potem ne bom dobro videla kako mu vrniti. Zabavne so bile te prigode. Vrnila sem mu jih v veliki meri. Še danes se mi zdi malo smešno kako sem ga prestrašila s plastičnim kuščarjem in ogromno papirnato glavo Michaela Jacksona. Bili so tudi trenutki, ko ga je moja otroška razigranost in neumnost skoraj stala življenja, kot recimo enkrat, ko sem ga skoraj obglavila s padalsko vrvjo. Vedno je bil zabaven in vedno je kmalu pozabil na vse predrznosti, ki sem mu jih pripravila. Včasih sva se v nedogled smejala zvečer, ko sva vrata najinih sob pustila odprta in se šla besedne igre. Ko sem bila jaz najstnica, mi je šel neizmerno na živce. Povsod je želel z menoj in kadar sem želela biti sama, se je od nekje pojavil. Mislim, da se lahko vsi z brati in sestrami (sploh mlajšimi) najdemo v tem. :) Brez njegovih napadov smeha, ki so se večkrat končali z jokom, bi mi bilo precej dolgčas.
Potem pa sem jaz odšla, moj brat pa se je med tem nekoliko spremenil. Nisva se več veliko videla, nisva več živela skupaj. Njemu je življenje vrglo v obraz marsikatero odločitev, za katero sem prepričana, da bi jo danes izpeljal drugače. Drugačna življenjska pot mu je pripeljala tudi nekaj ljudi, ki so bili prej ovira kot naslednja stopnica in želim si, da bi takrat znal drugače odreagirati in vedel, da je družina oporni zid, da bi mu pomagali pri marsičem, če ne bi življenja sam zagrabil za roge in se skušal boriti proti njemu. Vmes je preteklo kar nekaj let, ko sva bila bolj kot ne oddaljena eden od drugega. Vse takšne ovire človeka naredijo drugačnega. Težjega. Dodajo mu leta in prtljago, ki se je je težko znebiti. Načnejo mu korenine, ki so pomembna vez z družino, zaupanjem vase in upanjem, da se stvari lahko spremenijo, če jih začneš spreminjati v svoji glavi. Takšne korenine se težko zarastejo nazaj, če se ne trudiš dovolj.
Jaz bi že zdavnaj obupala, če bi bila moja življenjska zgodba takšna kot njegova. Res, da so veliko tega prinesle njegove lastne odločitve, pa vseeno. Zdaj imam občutek, da se trudi korenine pozdraviti. Ne glede na obdobje, ko je bil malo bolj oddaljen, ne glede na to kje sem, vedno je del mene. Iz istega testa kot jaz, vendar s svojo odločno osebnostjo. In, ne glede na to, kako jezna sem lahko nanj zaradi česa ali pa kako me skrbi zanj, vedno ga bom imela rada. Moje otroštvo bi bilo precej osamljeno, če ne bi živela v neprestani pripravljenosti, da me lahko nekje kdo ugrizne, mi skrije ali pa vzame kaj mojega in mi pripravi kakšno zasedo. Zanimivo pa je, da, čeprav je moj brat odrastel v postavnega, velikega moškega, je zame nekje v kotičku mojih možganov še vedno tisti mali brat, ki sem ga počakala v garderobi vrtca, mu zavezala čevlje in ga ob prečkanju ceste prijela za malo, potno dlan. Čeprav sem vse skupaj predstavila, kot da mi je neizmerno odveč, sem pokala od ponosa. In ne, ne vem, če sem si kdaj zares želela, da bi bila edinka. Morda sem, v navalu užaljenosti, to kdaj rekla, nikoli pa tega nisem zares mislila.
Žal mi je edino tega, da danes ne pada več na iste finte kot včasih in ga plastični kuščar verjetno ne bi več prestrašil tako smešno.